Vandranje po Italiji - 7. 5. 2016

Zbudim se ob pol petih in grem v miru uživat pod zastonjski tuš, večina ga je izkoristila že zvečer. 

Po zajtrku okrog sedmih odhajamo na pot proti Vezuvu. Cesta je ozka, vendar z dobrim asfaltom, ob cesti drevesa črnike in bora. Vmes cveti z vijoličnimi cvetovi hermelika, vse bolj pa se začnejo odpirati tudi razgledi na Neapelj in morje. 

Prezgodnji smo: vrata poti na rob kraterja odpirajo šele ob devetih, zapirajo pa v predsezoni ob petih, v sezoni ob šestih zvečer, pozimi pa celo ob treh. Ko čakamo na vstopnice, nam par iz Nemčije, po rodu iz Romunije, z Adria avtodomov (ki ga zelo pohvalita) zaupata, da se ponoči da najti luknjo v ograji in z Vezuva občudovati luči Neaplja. Vstopnice so po deset evrov, popust dveh evrov je samo za otroške skupine, pa še za te imajo pri blagajni na zidu merilo - 120 centimetrov so lahko visoki. Smo na višini okrog tisoč metrov, šli bomo na višino 1170 metrov, rob kraterja je visok 1281 metrov, pred velikim izbruhom je bil visok okrog dva tisoč metrov. Mimo stojnic s spominčki in prevoznih stranišč se odpravimo na pot. 

Za vzpon po vijugasti, široki, prašni poti priporočajo solidne čevlje: tudi zato, ker je v njih laže teči kot v sandalih ali natikačih v primeru izbruha. Seveda je to samo šala, razen, če hitro lahko dosežete hitrost kakšnih 150 kilometrov na uro. Dobro je imeti tudi kaj toplejšega, recimo vetrovko, ker ob robu kraterja navadno piha, sploh ob slabšem vremenu, ob zelo slabem pa tako pot zaprejo. 

V dobre pol ure smo na robu in zazremo se v 700 metrov globok novejši krater. Rob starejšega je bil veliko širši, lava ga je zrušila in zdaj izgleda Vezuv kot iz dveh delov. 

Na nekaterih mestih se para kadi izpod skal, na enem mestu celo rahlo zasmrdi po žveplu, sicer pa je vse mirno. Prodajalna spominkov, tu se nam ponujajo tudi vodiči, ampak mi se sami sprehodimo do točke, do koder je dovoljeno za navadne smrtnike. 

Spet nas pričaka prodajalna, ki ima tudi dva sodčka vina Kristusove solze: bele in rdeče so, kozarec pijače pa stane evro in pol. Pred nami leži Neapelj z okolico in Neapeljski zaliv, občudujemo razgled, se malo odpočijemo in okrepimo, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa vračamo proti parkirišču. Na skali opazimo sliko Marije z Jezusom in vulkanom v ozadju, ki jo je dal pritrditi neapeljski nadškof s prošnjo za varstvo vseh, ki živijo blizu Vezuva. Človek ob tem nehote pomisli na dejstvo, da novi izbruh ni povezan z izrazom "če", ampak "kdaj". Vezuv je bruhal že 6000 let pred našim štetjem, 24. avgusta 79 je popolnoma zasul mesta Ercolano, Stabia in Pompeji, izbruhi so se vrstili tudi v naslednjih stoletjih.  16. decembra 1631 so uničili večino vasi pod vulkanom, lava je pritekla do morja, umrlo je okrog  štiri tisoč ljudi. Vulkan ni miroval niti v naslednjih stoletjih, med drugim je lava leta 1906 predrla rob velikega kraterja, marca 1944 zalila več vasi, umrlo je 49 ljudi, pepel pa je zaneslo celo v Albanijo. Od 1995 je to področje narodni park in pod zaščito Unesca. Obišče ga okrog 400 tisoč obiskovalcev letno.

Avtobus nas ne čaka pri vhodu, moral se je umakniti niže. Peš se odpravimo po cesti navzdol, prej pa še nekateri izkoristimo stranišča. 50 centov stane ta obisk, za vodiče in vodičke je zastonj, jaz pa sem gladko zanikala, da to nisem, in plačala.  Plačamo parkirnino 50 evrov in se počasi spuščamo proti dolini. Cesta je ozka in nekateri avtobusi še vedno prihajajo, pravilo naj bi bilo do dvanajstih gor, potem pa povratek. Mi smo spet malo zgodnejši. 

Emanuel se je v restavraciji Ristorante Vesuvio čisto blizu vhoda v starodavne Pompeje dogovoril za kosilo. Tako si zagotovimo tudi parkirišče, lokal pa je specializiran za skupine. Za uvod dobimo solato in pommes frites, potem pico Margerito, za povrh pa še sladoled. V ceno deset evrov je všteta tudi pijača: večina se odloči za pivo, nekateri za vino. 

Z zanimanjem si ogledujemo steklenice za pivo: na nalepki sta prečrtana avto in nosečnica - jasno sporočilo. Neapelj je rojstno mesto pice. Če želite malo patine, jo boste pojedli v piceriji Brandi, kjer je nastala prva pica. Leta 1889 jo je spekel Raffaele Esposito v dar kraljici Margeriti. Od tod tudi ime najpogostejše vrste pic. Pico je naredil iz bele mocarele, rdečih paradižnikov in zelene bazilike - treh barv v italijanski zastavi. Baje je bila kraljica Margerita izjemno navdušena nad njo in jo je pojedla z užitkom. Mi tudi, zelo okusna je bila in še posebno tekne ob treh popularnih pesmih kitarista, ki se ob koncu sprehodi mimo miz s klobukom v rokah in pričakovanjem v očeh. 

Za dve uri najamemo vodiča, ki nas je za 110 evrov popelje po ruševinah Pompejev. 

Spodnjo sliko je posnel Vinko Šeško.

Pompeji ležijo na ravnini približno na 30 metrih nadmorske višine. Zgrajeni so bili na usedlini lave, ki je nastala po enem prejšnjih izbruhov pred začetkom naše ere. Ob ustju reke Sarno je bilo nekoč pomembno pristanišče. O prvem nastanku mesta ni zgodovinskih virov, prvič je omenjeno v prvi polovici 6. stoletja pred našim štetjem. Tukaj so med drugim živeli Etruščani in Grki. Okoli leta 80 pred našim štetjem so postali rimska kolonija z imenom Cornelia Veneria Pompejianorum; od tod tudi kasnejše ime Pompeji. Razcvet mesta se je zgodil pod vladavinama Oktavijana Avgusta in carja Tiberija: tu je živelo več kot 20 tisoč ljudi: pol svobodnjakov in pol sužnjev. Leta 62 našega štetja je Pompeje uničil močan potres, a so takoj pričeli z obnovo.  Mesto je bilo še veliko gradbišče po odpravi posledic potresa, ko je 24. avgusta leta 79 prišlo do katastrofalnega izbruha Vezuva. Okrog dva tisoč ljudi je umrlo od strupenih plinov, mesto je pokril pepel do devet metrov na visoko. Plinij mlajši opisuje vtise svojega strica očividca, ki je bil na ladji, zasidrani v neapeljskem pristanišču. Izbruh vulkana je trajal 19 ur, kosi kamenja so padali celo na afriško obalo. Zasuto mesto so sprva odkrili v 16. stoletju, toda šele leta 1748 pod vladavino neapeljskega kralja Karla III. Burbonskega so stekla prva izkopavanja. Intenzivna izkopavanja trajajo od leta 1860. Arheologi ocenjujejo, da so se Pompeji raztezali na območju 66 hektarjev. Do danes so zaključili dela na območju 45 hektarjev. Vodič nam razlaga, da trenutno ne izkopavajo, ker morajo zaščititi že izkopano. Po stroki je arheolog, v njegovi razlagi pa se čuti pedagoška žilica: razlaga zelo nazorno in važnejše ponovi. Najprej nam predstavi gladiatorske prostore, 

Foto: Vinko Šeško.

potem pa popelje v malo gledališče, kjer so prirejali predvsem glasbene prireditve, moramo pa si ga predstavljati s streho in oblečenega v marmor. Ostanki  mesta tako še danes pripovedujejo o tem, kakšno je bilo življenje v rimskem imperiju, v kakšnih hišah so prebivali predstavniki različnih stanov, kako so se preživljali in kaj so počeli v tistih nekaj trenutkih, ki so jim preostali za zabavo. 

Ulice so tlakovali z velikimi kamni, v katerih so dobro vidne kolesnice, za pešce pa so poleg pločnikov postavili tudi kamne za prečkanje ulice, ker so bile te polne odpadne vode in blata. Hiše so bile nekatere premožnejše, druge manjše, enoprostorske. Zidali so tudi že v nadstropjih, vidne so kamnite stopnice, atriji, notranji vrtovi. Dobro je mogoče videti peči za peko kruha in odprtine za posode takratne hitre hrane, utori za drsna vrata pa pričajo, kje so bili lokali. 

Foto: Vinko Šeško.

Pomembna točka v mestu je bilo prostrano kopališče z ločenimi, 

Foto: Sonja Kostevc.

bogato okrašenimi prostori za moške in ženske, hladnimi in toplimi kopelmi ter posebnim sistemom ogrevanja vode. 

Normalne institucije tistega časa so bile tudi javne hiše, ogledamo si eno od štiridesetih, v kateri so še vedno dobro ohranjene kamnite postelje in poslikave. V prvem stoletju je mesto dobilo tudi vodovod po akvaduktu od daleč stran. Vidimo lahko ostanke vodnjaka in vodovoda. 

Foto: Vinko Šeško.

Prostrani trg Forum je bil politično, gospodarsko in versko središče mesta, okrog katerega so bili razvrščeni glavni templji, sodišča in druge zgradbe. Tu je tudi nekdanja velika kašča za žito, v kateri so shranjeni predmeti iz različnih hiš: amfore, posode, kipi. Vmes je tudi nekaj odlitkov, ki so jih naredili pri izkopavanju: v prostor, kjer je strohnelo truplo, so nalili tekoči mavec in tako dobili kip. 

Foto: Sonja Kostevc.

Večina takih odlitkov je od leta 2005 v muzeju v Neaplju, tu je mogoče videti le tri, med njimi moškega, ki si poskuša z roko zaščititi obraz in psa, ki prepleta noge v smrtnem boju. Hoja po soncu nas precej otrudi, zahvalimo se vodiču in hitimo iskat osvežilno pijačo.

Neapelj (Napoli iz Neopolis - Novo mesto) je tretje največje mesto v Italiji, takoj za Rimom in Milanom, z okrog enim milijonom prebivalcev, širše območje pa jih ima skoraj štiri. To ni preveč varno mesto, kjer ima mafija še veliko moč, zato večkrat pride do spopadov. Mi se popeljemo skozi predel ob pristanišču z nasmetenimi ulicami, 

Foto: Vinko Šeško.

zapuščenimi fasadami hiš, malo lepše pa je pred gradom Castel Nuovo, ki so ga zgradili v 13. stoletju in je mnogim neapeljskim kraljem služil kot utrdba in rezidenca. 

Foto: Vinko Šeško.

V 15. stoletju so ga preuredili in iz tega časa je tudi triumfialni obok nad glavnim vhodom. Danes je v delu grada mestni muzej. Večina se sprehodi okrog gradu, tri vandrovke pa bolj zanimajo lepi vrtovi pri nekdanji kraljevi palači, ki je zdaj knjižnica 

in galerije Umberto I z veliko kupolo, stekleno streho, lepo okrašenimi stenami, ki jih trenutno renovirajo, marmornatimi tlemi z mozaiki, majhnimi dragimi trgovinami ... In sredi tega bogastva leži na tleh brezdomec z vsem svojim imetjem, pod stopnicami se prepirajo ulični prodajalci, v trgovinici s sadjem zahteva prodajalec deset evrov, če hočemo fotografirati. 

Pa je prepozen, smo že fotografirali. Ko se vozimo ven iz mesta, vidimo še veliko brezdomcev, pod nekim napuščem je nameščenih kakšnih deset vzmetnic drug poleg druge in na njih ležijo ljudje v razcapanih oblačilih in z raztrganimi odejami.

Zdaj smo na avtocesti proti Salernu, na obeh straneh se vrstijo hribi, tisti na desni, proti morju, so višji. Prenočimo na postajališču, kjer so na voljo umivalniki in sušilci rok - taki, pod katerimi si lahko posušiš tudi lase. Zadiši nam večerja v obliki narezka, dovolj časa pa je tudi za igranje kart. 

Foto: Darko Kolnik.

Ker pa je pri avtobusu bolj malo svetlobe, mizo prenesemo pod ulično svetilko pri bencinski črpalki. Treba se je znajti!

Vezuv z razgledom in še Pompeji, trud je to, trud je to, trud je to, to, to.

Vezuv z razgledom in še Pompeji, pizza pa za lakoto.

Več posnetkov

Video: