14. 06. 16

Vandranje po Italiji - 13. 5. 2016

Škoda bi bilo predolgo spati na to lepo jutro in zamuditi sončni vzhod. Na romantičnem mestu visoko nad morjem, kjer smo prespali, si privoščimo zajtrk, potem pa nadaljujemo pot proti mestu Vieste z okrog 14 tisoč prebivalci, ki ni več daleč. 


Na hribu z razvalinami se poslavljamo od našega čudnega stolpa in že kukamo proti mestu. 


Na naslednji razgledni točki, je morje še vedno globoko pod nami, med skalami, naprej pa se razteza dolga ravna plaža s kampi in hoteli. Na drugi strani je še ena dolga plaža, sicer pa je tu še veliko manjših, nekatere so zaradi skalne obale dosegljive le po morju. Tako je tudi z mnogimi podzemnimi jamami. Pravijo, da je tu najbolj čista morska voda v Italiji in plaže nosijo modre zastave. 


Ob poslušanju Ljubine pesmi Emanuelu se peljemo proti mestu in se najprej ustavimo pri 25 metrov visokemu monolitu Pizzomunno, za katerega legenda pravi, da je okameneli ribič, ki so mu morske sirene ubile dekle zaradi ljubosumja. Avtobus parkiramo pri tržnici in se napotimo peš po ozkih ulicah starega mesta, ki so ga v srednjem veku kot pomembno pristanišče pogosto napadali pirati, zato so za obrambo leta 1240 zgradili grad. Leta 1554 so Turki ubili okrog pet tisoč ljudi, ki so bili prestari ali nesposobni za transport v suženjstvo. Tega dogodka se vsako leto spomnijo s prireditvijo. V preteklosti je mesto z okolico živelo od poljedelstva in ribištva, v novejšem času je vse pomembnejši turizem. Z Vinkom se najprej napotiva v pristaniše po turistične informacije. 


Tu blizu je tudi svetilnik iz leta 1867, uličice pa od tod vodijo navzgor proti katedrali in gradu. 



Okraski na ulicah in v cerkvi spominjajo na nedavni Marijin praznik, ki je zaščitnica mesta. Dobro ohranjena cerkev je iz 11. stoletja, cerkev pa naj bi bila tu že od sedmega. S pričakovanim razgledom z gradu ni nič, ker je to vojaški objekt in dostop ni dovoljen. 


Tik pod njim pa s skal le uzremo pogled na plažo s kamnitim monolitom. Počasi se je treba posloviti od tega slikovitega okolja. Z Milko in Sonjo izkoristimo še ponudbo cestnih prodajalcev in ob tem zaidemo prenizko od parkirišča našega avtobusa. Težko je dopovedati domačinom, kaj iščemo, končno pa le z zamudo najdemo avtobus.
Nadaljujemo vožnjo po polotoku Gargano. 



Na drugi strani mesta je še ena velika plaža in več manjših, veliko je majhnih hotelov, turističnih vasi z bazeni, kampov. Mivka na plaži, vseokrog zelenje. Spet se vzpenjamo v gozdove, pogosto imamo lepe razglede na morje, vozimo pa se tudi blizu enega izmed slanih jezer.
Dolgotrajno vožnjo proti Apeninom nam krajša Ljuba z recitiranjem pesmi Ko sem jaz po cesti šla. Na postajališču  si pripravimo kosilo, ki si ga zasladimo s pistacijevimi kolački - v spomin na Sicilijo. Literarne užitke pa nam na nadaljevanju vožnje privošči Ljuba z branjem iz Dekamerona. Sonce se začne skrivati, vse bolj grozijo oblaki in začne deževati. 


Mi pa se skozi manjše vasi vse bolj dvigamo v hribe. Ob sedmih zvečer je temperatura komaj deset stopinj, potem pa se polagoma spusti na šest. 


Končno se pred nami odpre veliko polje in nad njim naselje Castelluccio, ki je na nadmorski višini 1452 metrov najvišje naselje v Apeninih in eno najvišjih v Italiji. V sezoni bi moral avtobus ostati v dolini, zdaj pa lahko zapeljemo na trg in najdemo dovolj prostora za parkiranje. Še vedno po malem prši, v bližnjem lokalu pa nam na srečo dovolijo uporabljati stranišče in polniti baterije za fotoaparate in mobitele. Tišina tega odmaknjenega kraja nas zaziblje v prijeten sen.

Po stopnicah do cerkve, grada, konca ni, konca ni, konca ni, ni, ni.
Po stopnicah do cerkve, grada, Vieste se nas veseli.

Video:





Ni komentarjev: