Jutranje sonce pozlati srednjeveško cerkev v strmini nad nami, mi pa si po zajtrku ogledamo lepo urejeno arheološko nahajališče, ob katerem smo preživeli noč. Informativne table prikazujejo, kakšna je bila etruščanska vas nekaj stoletij pred našim štetjem in cerkev iz petega stoletja. Od vsega so ostali le posamezni kamni.
Pritegne nas še polje maka, potem pa krenemo proti kraju San Quirico d'Orcia z okrog 2.700 prebivalci.
Parkirišče najdemo v novejšem delu kraja in vneto sprašujemo za eno najbolj fotografiranih cerkvic v Italiji. Domačinke nam ne morejo kaj dosti pomagati, zato med neštetimi označenimi potmi izberemo tisto, ki se imenuje po cipresah.
Res pridemo do cerkvice in cipres, ampak kraj ni pravi, zato se po uživanju v razgledih vrnemo v naselje. Hiše in vrtovi so vredni naših pogledov, stari del mesta pa obkroža delno ohranjeno obzidje.
Foto: Vinko Šeško.
Sprehodimo se po obsežnem parku Horte Leoni iz 16. stoletja, ki ni pripadal nobeni hiši, ampak je bil namenjen predvsem romarjem in popotnikom. 
Kraj ima nekaj cerkva, med njimi je najbolj zanimiva La Collegiata, katere osnove segajo v osmo stoletje, romanski portali so izklesani v lehnjak, cerkev pa so kasneje večkrat dograjevali. Še naprej sprašujemo po cerkvici s cipresami in v trgovini s spominki nam pomagajo, ko jo pokažemo na razglednici. Prodajalka razlaga, riše in piše, sivolasi gospod pa potegne iz žepa mobitel, na internetu pokaže zemljevid in razloži, kako do tja. Pa naj še kdo reče, da generacije tretjega življenjskega obdobja niso za napredne tehnologije.
Foto: Sonja Kostevc.
Do avtobusa se vračamo preko mosta iz opeke, z oboki za cesto in pešce spodaj in cesto zgoraj. "Mille Miglia" se imenuje, nismo pa izvedeli, kam vodi teh tisoč milj. 
Nadaljujemo pot proti Pienzi in kmalu zagledamo tako iskano cerkvico Cappella Madonna di Vitaleta na nasprotnem hribu. Mimo kmečkega turizma Poderino se spustimo v dolino, kjer na veliki površini raste pegasti badelj, potem pa sledi vzpon do kapele iz 12. stoletja, ki je na Unescovem seznamu kulturne dediščine.
Foto: Vinko Šeško.
Kip Marije iz konca 16. stoletja so prenesli v eno izmed cerkva v San Quirico d'Orcia, občudovati pa je še vedno mogoče krasen razgled. Pri tem nismo edini: zaradi filmskega snemanja moramo celo malo počakati. 
Po povratku nas čaka pri avtobusu čaka krepka malica, potem pa naprej.
V Pienzi se v staro središče mesta sprehodimo po lepih ulicah s cvetočimi vrtovi. Danes ima kraj, ki se je včasih imenoval Corsignano, malo nad dva tisoč prebivalcev. Papež Pij II je v 15. stoletju svoje rodno mesto želel spremeniti v idealno renesančno mesto in ga je po sebi tudi imenoval. Načrte je uspel izpolniti le delno s katedralo, papeško palačo in mestno hišo.
Vse stavbe stojijo na slikovitem trgu, ki je zasajen z rožami. Vstopimo v Cattedrale di Santa Maria Assunta, veličastno in svetlo zaradi velikih oken s poslikanim steklom. Pij II je želel, da se v cerkev izliva svetloba kot simbol duha intelektualnega razsvetlenja humanistične dobe.
Vse stavbe stojijo na slikovitem trgu, ki je zasajen z rožami. Vstopimo v Cattedrale di Santa Maria Assunta, veličastno in svetlo zaradi velikih oken s poslikanim steklom. Pij II je želel, da se v cerkev izliva svetloba kot simbol duha intelektualnega razsvetlenja humanistične dobe.
Foto: Sonja Kostevc.
Franci občuteno začne peti Angelček, varuh moj, ostali mu malo pomagamo, ostali obiskovalci pa tudi postanejo in prisluhnejo. Naš odlični pevec kasneje prizna, da se je kar malo ustrašil, ko je njegov glas zadonel v tej akustični cerkvi. 
Foto: Vinko Šeško.
Sprehodimo se po obzidju, uživamo v razgledi, ogledujemo izložbe v ozkih ulicah, na koncu pa si privoščimo doma narejeni sladoled. Očaralo nas je mesto, ki je na Unescovem seznamu kulturne dediščine od leta 1996, pripada pa mu tudi srebrna medalja za hrabrost v partizanskem boju med drugo svetovno vojno. Tu so odkrili tudi fosil v obliki delfina, kar dokazuje, da je pred štirimi in pol milijoni let do sem segalo Tirensko morje.
Pot nas zdaj vodi mimo kraja Montepulciano, ki je najvišje ležeče toskansko mestece (605m, okrog 15 tisoč prebivalcev), znano po obzidju, utrdbah, palačah, cerkvah, festivalih in po vinih. Poleg vinogradov opazimo tudi več term, med njimi Chianciano, potem pa se poslovimo od Toskane, na vrsti je Umbria. Ob avtocesti mimo bežijo grički z naselji, vinogradi, z gozdom porasli hribi. Temperatura se s 26, 24 stopinj po plohi 120 kilometrov do Neaplja spusti na 19. Ko je le še 30 kilometrov do Vezuva, se ustavimo na postajališču, kjer skuhamo kočerjo (pozno kosilo, zgodnjo večerjo), počivamo, igramo karte ... Na voljo je tudi zastonj tuš s toplo vodo, le kakšen dokument moraš zastaviti in dobiš ključ. Mi pa res ne rabimo postankov v kampu.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar