5. 06. 16

Vandranje po Italiji - 4. in 5. 5. 2016

4. 5.
Vandrovci naj bi se zbirali od desetih do enajstih zvečer, pa je večina v Orešju pri Vebrovih že ob pol desetih. V glavnem se že poznamo, le trije so novi, pa se takoj vključijo. 


 Foto: Vinko Šeško.
Pri romantični svetlobi vkrcavamo prtljago na sedeže, ležišča in v prtljažnik spodaj. Ja, spet potujemo z avtobusom - hotelom.

Je avtobus soba za spanje, klepet; spalnica, dnevna in spodaj še klet.
Maš sedež, ležišče, sosede za špas, Vebrov šofer pa vedno varno vozi nas.
Pojdi z menoj v daljave, pojdi z menoj na morje.
Pojdi z menoj na gore, vandrovc moj, da naužijem se sreče s teboj.

Deset pred enajsto krenemo na pot: do Gonarsa imamo nadomestnega šoferja, da bo vse po pravilih in predpisih glede dolžine vožnje. Klepetamo in obujamo spomine: natanko 14 let je od preteklega obiska Italije in Sicilije, sicer pa letos Planinsko društvo Lisca Sevnica slavi 50. obletnico planinskih taborov.

Gremo v Toskano in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine:  v Toskano in še in drugam, Vinko bo povedal kam.
(melodija: Gremo v Kamnik ...)

5. 5.
Okrog enih na zadnji črpalki pred italijansko mejo natočimo gorivo, potniki odtočimo in gremo uživat na ležišča. Zbudim se malo pred pol šesto in hitim pripravljati mini dobrodošlico v Italiji: pomaranče, limonado in figine kekse. Vse je italijansko, da se privadimo njihovim okusom. Čaka nas dolga pot po škornju, ki je velik 301.000 km²  in ima okrog 62 milijonov prebivalcev. Ob pol sedmih imamo polurni postanek za zajtrk iz osebnih zalog in že hitimo naprej.

Ko vandrovci se na pot podamo: to je to, to je to, to je to, to, to.
Ko vandrovci se na pot podamo, sonce greje nas toplo.
Če tudi noč je, al dež al toča: nič zato, nič zato, nič zato, to, to.
Če tudi noč je, al dež al toča, mi sonce v sebi nosimo.
Po cestah ravnih in po ovinkih: zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot.
Po cestah ravnih in po ovinkih, uživamo mi vsepovsod.
(melodija: Bella ciao)

Naša prva pozornost je namenjena Toskani, eni od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Ta je s svojimi 22.990 km² večja od Slovenije in ima nekaj nad tri milijone in pol prebivalcev. Zibelka italijanskega jezika, književnosti in renesanse je ena najbolj zanimivih in lepih pokrajin Italije. Toskano zaznamujejo zeleni griči z nasadi oljk, vinogradi, kamnite hiše in vile pa tudi z obzidji obdana mesta, bogate vinske kleti, usnjeni izdelki in ročne obrti ter vina Chianti, Brunello, Vernazza. Med toskanski umetniki najdemo znana imena: Giotto, Donatello, Fra Angelico, Botticelli, Leonardo da Vinci, Michelangelo Buonarroti, Bellini, Tizian, Rafael, Tintoretto, Caravaggio, Rubens. Dante Alighieri (Divina Commedia), Giovani Boccaccio (Dekameron). Iz Toskane je bil Giacomo Puccini (1858 – 1924, opere La Boheme, Tosca, Madame Butterfly, delno Turandot), vsaj nekaj časa so tu živeli: Gioachino Rossini (Seviljski brivec), Richard Strauss, Toscanini, Enrico Caruso (tenor, sicer rojen v Neaplju) in Giuseppe Verdi (opere Traviata, Rigoletto, Aida, Nabucco). 
Ob osmih smo že v Sieni (okrog 55 tisoč prebivalcev) in na velikem parkirišču se še sploh niso zbudili, Emanuel nas zapelje više k obzidju trdnjave Fortezza Medicea


To velikansko trdnjavo so iz rdeče opeke postavili leta 1560, danes pa je v njej gledališče na prostem. Staremu središču mesta se bližamo skozi park ob obzidju 


in mimo cerkve San Domenico, ki so jo začeli graditi že v 13. stoletju in ima obliko podobno skednju, njena glavna znamenitost pa je kapela Svete Katarine z njeno glavo v tabernaklju. 


Na trgu opazimo tudi kip te svetnice iz 14. stoletja, ki je zavetnica Siene, Italije in Evrope, rojstna hiša pa je tudi v bližini. Ulice so vse ožje, nekatere imajo razobešene značilne zastave svojih četrti (contrad) - vse so z živalskimi simboli, tik pred strogim starim centrom je to gos. Področje mesta je zelo razgibano, saj leži na sedmih gričih. 


Pred nami zraste mogočna gotska katedrala (Duomo Santa Maria Assunta), ki so jo gradili od 12. do 14. stoletja, stransko krilo pa je ostalo nedokončano zaradi kuge. Posebnost zvonika je ta, da ima vsako nadstropje eno okno manj kot zgornje. Za ogled bogate notranjosti smo prezgodnji, ko se kasneje vrnemo, je pred vhodom zelo dolga vrsta. 


Po slikovitih ulicah se sprehodimo do trga v obliki školjke Piazza del Campo. Le-tega uvrščajo med najlepše srednjeveško ohranjene trge v Evropi, ki so ga zgradili leta 1100. 

Foto: Darko Kolnik.
Razdeljen je na devet odsekov v čast srednjeveške oblasti z devetimi člani. 


Nagib in vodnjak Fonte Gaia (iz 19. stoletja kot posnetek izvirnika) nista le dekorativna, to je del mestnega vodovoda, za katerega priteka sveža voda iz hribov 25 kilometrov daleč že od 14. stoletja. Dvakrat na leto (2. julij, 16. avgust) se trg uporablja tudi za konjske dirke na neosedlanih konjih, kjer se tare domačih in tujih obiskovalcev. »Palio« (prapor, ki ga dobi zmagovalec) je krožna konjska dirka v 90 sekundah, kjer se 17 mestnih »contrad«  bojuje za zmago. Četrti so meščanom zelo pomembne: vse življenje se odvija tu, uspešne so v zatiranju kaznivih dejanj, spore med četrtmi rešujejo na paliu. Dirko spremljajo procesije in hrupne predstave z metanjem zastav. 


Mestno hišo Palazzo Pubblico in stolpe ob njej so zgradili 1297 – 1310 iz elegantne opeke s trokrilnimi gotskimi okni in srednjeveškimi strelnimi linami - izhodišče za vso siensko arhitekturo. Razkošno urejene sobe so del mestnega muzeja, okrog trga so še druge opečnate zgradbe – palače. Torre del Mangia: 102 metra visok stolp, je eden najvišjih srednjeveških stolpov v Italiji (kot konkurenca Firencam, kjer je kupola katedrale visoka "le" 101 meter), na vrh s krasnim razgledom vodijo 503 stopnice.  Ime nam nekako zveni v zvezi s hrano in res se imenuje po vzdevku prvega zvonarja - "jedec dobička". Pod stolpom je Capella della Piazza: po kugi leta 1348 je ostala tretjina prebivalcev živih in v zahvalo zgradilo marmornato obokano ložo s prošnjo, da se črna smrt ne bi ponovila.  Sienska umetnost se je predvsem razcvetela ob koncu 13. in začetku 14. stoletja, potem kuga prinese skrbi za preživetje, 200 let kasneje pa razvoj zavre še leto in pol dolgo obleganje, ko Firence porazijo Sieno. 


Pot nas vodi še do stare tržnice, 


pa do stebrišča Pija II (Logge del Papa - v čast papežu zgrajeno1462) in njegove palače. Priznam, da do sedanjega brskanja po internetu za podatki o tem papežu iz 15. stoletja nisem vedela, da je bil kot tržaški škof in kasneje papež povezan tudi s Slovenijo in ustanovitvijo ljubljanske škofije. 


Zadnja znamenitost pa je Loggia della Mercanzia. Tu so sienski trgovci in posojevalci denarja pod arkadami iz leta 1417 opravljali svoje posle, zasedalo pa je tu tudi sodišče za gospodarske spore. Dodobra se otrudimo z ogledi, zato nam zadiši kapučino. Kar naj ga imajo, če stane tri evre in pol, komentira Vinko, na terasi sosednje kavarne pa ga nekateri le spijemo - po pet evrov. Pa je bilo vredno: zaradi okolja in razgleda po mogočnem trgu. Pri povratku komentiramo znamenitosti in Ljuba razloži zgodbo o Romulu in Remu in, od kod ime za Sieno: Remov sin Senius naj bi jo ustanovil, zato pogosto vidimo kipe rimske volkulje z dvojčkoma. Kasneje se malo razkropimo, pa vendar se vsi dobimo pri avtobusu. Šofer je imel težave pri parkiranju: na tem mestu bi nas moral samo izkrcati, potem pa se vrniti na spodnje parkirišče. Mi pa smo si prometne znake razlagali, da je parkiranje prepovedano za vse, razen za turistične avtobuse. Na spodnjem parkirišču poravnamo parkirnino - 130 evrov za cel dan, za manj se ne dajo dogovoriti. Kljub kratki noči smo dobro razpoloženi in krešejo se domislice. Pravi Darinka: Ti tvoji copati odgovarjajo? Mi, odgovorim. Moji se pa z mano nič ne pogovarjajo, odvrne ona. Pa me spet poskuša nahecati, da je videla na stojnici vrečo in pol čebule za pet evrov. Tokrat se spomnim, da bi res za to ceno lahko dobila prazno vrečo in na pol prerezano čebulo.
Zdaj pa naprej, med toskanske griče! To je prelepa pokrajina: slikovite vasice, stisnjene na vrhove hribov, ki kar kličejo k postanku, hiše z drevoredi cipres, ki kraljujejo na vrhu gričkov ter še dodatno pred nami čarajo pravljično podobo. 


Griči so obarvani z zelenim valujočim žitom (ječmen, oves) in rumenimi lisami zaradi cvetov oljne repice in grmov brnistre, ob cesti pa je tudi neverjetno veliko zaplat neke vrste detelje z rdečimi cvetovi, ki se spogledujejo z maki. Zgradbe dopolnjujejo to barvno ubranost s fasadami in strehami različnih odtenkov rjave barve. 


Med vasicami okrog 25 kilometrov jugovzhodno od Siene obiščemo Chiusure  z okrog sto prebivalci, ki je nastala okrog cerkve iz osmega stoletja (San Michele Arcangelo, današnji izgled iz 17., 18. stoletja). Tu je imela svoje posesti plemenita družina Tolomei iz Siene. Obok starega vhoda v vas je danes del stanovanjske zgradbe. V zgornjem delu vasi je trdnjava iz 14. stoletja okrog dvorišča in s kapelo San Leonardo. Mi se povzpnemo na razgledni park in gledamo vse zviška, tudi na benediktinski samostan v okolici in številne sive sipine med zelenjem. 


Samo pet kilometrov je še do naselja San Giovanni d' Asso z okrog 900 prebivalci in velikim gradom (gradili od 12. do 15. stoletja), v katerem je muzej o belih tartufih Vsako leto prirejajo festival, namenjen tem redkim dišečim gomoljem.  Nam pa bi dišalo kaj toplega in iščemo primerno mesto za postanek in pozno kosilo. V dolini pod naseljem najdemo kot naročeno postajališče Pavo ob arheološkem nahajališču. Sicer pa smo sredi zelenja, ki ga lepšajo akacije v najlepšem cvetju. 


Zgornjo sliko je posnel Vinko Šeško.

Podpremo se z okusno Milkino enolončnico, dodamo slastno potico, s hrano "počastimo" še nemški par v avtodomu, ki se nam oddolži s slanimi prigrizki, in ... počivamo in uživamo. Raziskovalna žilica pa nam ne da miru: nekaj se nas odpravi na daljše potepanje, ostali na krajše. 


S prvim vzponom do opuščene kmetije se naužijemo pogledov na cvetočo brnistro in ostalo cvetje tega področja, odpirajo se nam lepi razgledi, mi pa nismo čisto zadovoljni. Vrnemo se v dolino, pokukamo v skoraj prazni kamp, potem pa se napotimo proti naselju. 


Povzpnemo se na stari del ob gradu, kjer sta zanimivi cerkvi San Giovanni Battista in San Pietro, obe iz srednjega veka. Vinko vneto sprašuje, kje bi bile značilne ciprese, da bi jih lahko fotografiral. Domačini mu ciprese kažejo pri najbližji cerkvi, po svoje pa ga razumejo, da želi, naj ga oni slikajo. 




Pa nam le uspe najti te lepe motive, ko se dvignemo med griče na nasprotni strani doline, kjer se nam odpre paleta zelenih in rumenih barv, vmes pa tudi drevoredi cipres, ki ne varujejo samo pred vetrom, ampak pozno popoldne delajo dolge sence. Naletimo tudi na neke vrste repnice, z različnimi rožami okrašene vrtove hiš, vilo z bazenom in košato razcveteno vrtnico ... Ugotovimo, da smo na označeni pohodniški poti in ji sledimo med cvetočimi akacijami s pogledom na čredo ovac in slikovita posamezna drevesa na pašnikih. 


Foto: Sonja Kostevc.
V dolini pa nas čaka presenečenje: manjšo rečico je treba prebresti ali na ožjem delu preskočiti. Večina se nas sezuje in z bredenjem dobro opere noge. 


Pri avtobusu še malo poklepetamo, potem pa nas tišina okrog nas zaziblje v sen.

Prekrasna Siena, toskanski griči, vse lepo, vse lepo, vse lepo, po, po.
Prekrasna Siena, toskanski griči, še lepše dolge sence so.

Video:










Ni komentarjev: