Portugalska - 4. - 16. 9. 2007

UVOD
---------------------------
To pa je vandranje: dvajset pravih potepuhov, en nenavaden avtobus, spanje kar pod njegovo streho, umivanje že kje, prehranjevanje ob avtobusu... Pa Portugalska od severa do juga, še kakšen ovinek vmes, do tja in nazaj pa se je bilo tudi treba pripeljati.

NA POT
---------------------------
Zgodaj zjutraj se pri Vebrovih na Orešju dogajajo čudne reči: prihajajo avtomobili in v avtobus romajo neizmerne količine stvari in nekaj ljudi. Prtljažniki so kmalu polni hrane, mizic, stolčkov, kovčkov, torb... Mi pa se poskušamo vseliti zgoraj: nekaj na polico nad sedež, nekaj na ležišče, sebe pa na sedež. Še nikoli nisem tako potovala, ampak z mano so prekaljeni vandrovci Planinskega društva Lisca Sevnica in okrepitev iz drugih posavskih in zasavskih društev. Oprostite, nekaj jih je tudi tam od Savinje. Večina se med sabo pozna, jaz jih poznam le nekaj, ampak kmalu smo kot ena velika družina. In: v trinajstih dnevih se nismo uspeli niti enkrat skregati. Italija, San Marino, že je tu Francija in Azurna obala. Zvečer na postajališču odpremo bokse, pripravimo jeklenke plina, posodo, Milka prevzame kuhinjo in v trenutku nas ogreje okusna juha. Z Marjanom sva prva dežurna, pa to sploh ni problem, saj vsi pomagajo pomivati posodo in pospravljati. Dobimo spočitega šoferja in se odpravimo kar naprej proti Atlantiku. Kar med vožnjo se spravimo v bokse za spanje in vožnja nas prijetno zaziba v sen. Po dve osebi sta v istem boksu in šele kasneje smo ugotovili, da je prostor najbolje izkoriščen tako, da so stopala enega vzporedno z glavo drugega. Zakonski pari, ti pa se tako lahko uradno stiskajo.

BIARRITZ IN VALOVI ATLANTIKA
------------------------------------------


Zjutraj se zbudimo v tem, pri surferjih zelo znanem mestu, na obali Atlantika. Bredemo po mivki na plaži, valovi so prekrasni, vzdušje je postalo res vandrovsko. V mestu občudujemo slikovite skale, lakota pa nas prižene spet k avtobusu. Najbolj se čudimo sanitarni enoti na parkirišču: kot kovinska trdnjava je, v njej greš lahko na stranišče, se umiješ, po izstopu pa si vzame nekaj časa, da avtomatično pomije in dezinficira za tabo in se pripravi na novega uporabnika. Zdaj pa na pot proti Španiji!

VETRNE ELEKTRARNE, KOSTANJI IN VINOGRADI
------------------------------------------------------------


Spet smo prespali noč v premikajočem se avtobusu. Res nekaj posebnega, pa še časa ne zgubiš. Zgodaj zjutraj prestopimo mejo s Portugalsko, čisto na severu smo in prvo večje naselje je slikovita Braganca z zanimivim spomenikom: družino, ki z oslički prenaša drva. Nas pa mika park Montezinho, kjer občudujemo nasade kostanjev, se sprehodimo ob njih in do vetrnih elektrarn na meji s Španijo. Niso tako grozne kot sem si predstavljala: tiho se vrtijo in delajo človeku v prid. Potem pa se ob poti začnejo vrstiti nasadi oljk in vse več je tudi vinogradov. Peso da Regua - tu pa je vinogradov dokler seže oko. Zelo slikovita dolina, kjer raste trta za znani portovec. Seveda smo ga šli pokusit v klet Rastelinho. Potem pa proti mestu Porto, kjer se ob iskanju parkirišča čisto malo zgubimo. In imeli smo krasni panoramski ogled tega mesta.

MESTO PORTO IN NARAVNI PARK PENEDA
----------------------------------------------------


Mesto je ob zavoju reke res na slikovitem mestu, na reki so še vedno ladjice, s katerimi so včasih prevažali portovec. To je zelo močno vino, ki ga opleminitijo z žgano pijačo. Razlog je čisto preprost: davno nazaj se je vino pri prevozu v Anglijo kvarilo, pa so to preprečili z dolivanjem konjaka. Danes je to svetovno znana specialiteta. Sprehodimo se po ulicah z mnogimi starimi stavbami, se navdušujemo nad modro keramiko, ki krasi stene, našo pozornost pa pritegne tudi nova podzemska železnica, ki včasih pokuka tudi na svetlo.
Popoldne se vrnemo nazaj na sever, v naravni park Peneda. Kar visoko med hribe se pripeljemo, potem pa pot pod noge. Vasice so tihe, verjetno so ljudje v službah, nekateri se vračajo samo za konec tedna. Starinske hiše, nekatere lepo obnovljene, pred njimi brajde, ob poti pa žubori bister potoček. Najbolj nenavadne se nam zdijo umetelno napravljene kamnite kašče, ki so dvignjene od tal zaradi škodljivcev. Vrnemo se v dolino, kjer si najdemo prostor za prenočevanje na lepem parkirišču ob reki v vasici Ponte da Barca. Umivamo se lahko kar v reki, če nisi preveč občutljiv za mraz, stranišče pa je treba poiskati za grmi. V bistvu smo načrtovali prenočevanje v kampih, ampak, čim smo našli parkirišče ali počivališče s straniščem in tekočo vodo, smo bili že zadovoljni. Tako portugalskih kampov sploh nismo spoznali.

BOŽJE POTI - TAKE IN DRUGAČNE
------------------------------------------


Že zjutraj nas očara mestece Ponte de Lima. Kar v njem bi ostali, sploh, ko izvemo, da je zvečer tam velika fešta. Ampak mi smo se namenili naprej poromat k sveti Luciji nad mestom Viana do Castelo. V mestu srečujemo folklorne skupine iz celega sveta, ker se tu odvija mednarodni festival. Pa še politični "romarji" so v mestu: naletimo na neuradni sestanek zunanjih ministrov Evropske Unije. Gospoda Rupla pa ni nikjer videti. Pot nadaljujemo do Ofirja, kjer nas na plaži preseneti megla. Zato kar naprej do Ovara z močvirji in solinami, v kraju Barra pa le uživamo še v sprehodu po visokih sipinah in nabiranju školjk.

NA NAJVIŠJI VRH PORTUGALSKE
-----------------------------------------


Serra da Estrela so Zvezdne gore in Torre je z 1993 metri najvišji vrh Portugalske. Ker smo planinci, pričakujemo, da se bomo nanj povzpeli. V pričakovanju preoblačenja za turo ostanem kar v pižami in se tako pojavim na vrhu. Nanj namreč vodi lepa cesta in naš Ivan kar vozi in vozi. Pod vrhom se posladkamo s pršutom in sirom, ki ga zavohajo naši ekonomi, potem pa občudujemo še baje najdaljšo ledeniško dolino in slikovito mesto Manteigas na njenem koncu. Spet se vzpenjamo kar z avtobusom, potem pa le malo tudi hodimo do jezera in nekateri okoli jezera v naravnem parku Penhas Douradas. Najbolj nas navdušujejo nenavadne kamnite gmote.

BOGAT, POSVEČEN IN ROMANTIČEN DAN
--------------------------------------------------


Že zgodaj zjutraj si ogledujemo univerzitetno mesto Coimbro, se čudimo bogastvu stare knjižnice, čakamo na ogled slovite katedrale. V Fatimi podoživimo prikazovanje Marije trem otrokom in se čudimo neizmerni veri nekaterih romarjev, ki po kolenih pridejo k svoji priprošnjici. V manjšem kraju Batalha najdemo velik in bogat samostan, kjer nam dokažejo, da so čipke lahko iz kamna.



Tudi največja cerkev s samostanom na Portugalskem Alcobaca ne uide naši radovednosti, nesrečnima zaljubljencema Pedru in Ines, ki sta tu pokopana, pa želimo uspešno srečanje. Vrhunec dneva pa je sprehod po obzidju romantičnega mesteca Obidos v soju večerne zarje.

OTOK BERLENGA IN ZAKLADI MORJA
----------------------------------------------


Z dvema ladjicama se podamo na otok Berlengo, otok ptic, nenavadnih kamnitih oblik, slikovite trdnjave ob morju... Tudi po povratku v pristanišče Peniche ostajamo povezani z morjem: za kosilo si privoščimo različne morske dobrote v tamkajšnjih restavracijah. Ne smemo izpustiti ogleda samostanskega kompleksa Mafra, ki ga je gradilo kar 15 tisoč delavcev dnevno. Že v mraku se sprehodimo po Sintri in njene palače so še bolj romantične.

GLAVNO MESTO PORTUGALSKE - LIZBONA
-----------------------------------------------------


Zjutraj so prepozno začeli umivati ulice v čast našemu prihodu, zato si mesto najprej ogledujemo z dežniki. Ampak že pri občudovanju razgleda z gradu Sao Jorge jih lahko zapremo. K srcu nam prirastejo zlasti ozke ulice starega mesta, oblikovno bogastvo samostana dos Jeronimos, belina trdnjave Belem, pa spomenik znamenitim portugalskim pomorščakom.


Kosilo si pripravimo kar v parku in s tem pritegnemo precej firbcev. Z mimoidočimi španskimi upokojenci še malo zapojemo, potem pa se preko slikovitega mosta in mimo mogočnega kipa Kristusa odpravimo novim doživetjem naproti. Treba si je od blizu ogledati hrast plutovec, se okopati v Sesimbri, lepote narodnega parka Arrabida po doživljamo že v mraku.

SKRAJNA JUGOZAHODNA TOČKA EVROPE
---------------------------------------------------


Rt svetega Vincenca je ta točka in nam se je pokazal kot slikovito mesto s strmimi visokimi pečinami. Svetilnik baje uporablja kar tisoč vatne žarnice. Nas so zanimale še lepe pletenine in zanimive razglednice na stojnicah. Na njih smo lahko videli, kako je, kadar zapiha in valovi hrumijo do vrha skal. Zdaj smo čisto na jugu Portugalske in v naselju Lagos uživamo v starem delu mesta, kasneje pa še v nekdanji mavrski prestolnici Silves. Upravno središče Algarve mesto Faro malo ignoriramo in raje izkoristimo peščeno obalo v okolici za namakanje v morju.

SLOVO OD PORTUGALSKE
--------------------------------


Ne moremo verjeti, da se naše potepanje končuje. Ogledamo si še Taviro, kjer na nas napravi velik vtis pokrita tržnica, kar trideset cerkva in pravi botanični vrt za starim obzidjem. Zdaj pa še hitro na ladjico za otok Ilha de Tavira in zadnje kopanje in spiranje mivke, ki je značilna za te plaže Atlantskega oceana. V enem popoldnevu, dveh dnevih in dveh nočeh uspemo priti preko Španije, Francije in Italije domov. Ko se izkrcujejo prvi potniki, si zaželimo: "Gremo še enkrat!".