23. 10. 13

Slovenske gorice - 21. 10. 2013

Vremenska napoved nas sili na severovzhod. Nič hudega, tam so lepi kraji. Uporabimo izvoz za Lenart in si v tem simpatičnem mestecu privoščimo okrepčilo. 


Na krožišču občudujemo visok kip možaka s palico med latniki s trtami. V šali ugotavljamo, da verjetno varuje grozdje, ne znamo pa si razložiti napisa "Ovtar". Na internetu šele izvem, da so tako v 19. in 20. stoletju imenovali varuha vinogradov, sadovnjakov in polj v Slovenskih goricah. Torej smo bili blizu resnici. Zedinimo se, da se sprehodimo okrog Negovskega jezera. Vozimo se skozi Negovo, potem pa še kar nekaj časa, da v gozdu opazimo kažipot za jezero. 


Smo v krajinskem parku Negova in Negovsko jezero, ki je zavarovano območje od leta 1967 in obsega 176,52 hektarjev. Na področju jezera, ki meri 11,3 hektarje, je bilo včasih 14 grajskih ribnikov. Znano je po redkih rastlinah: vodni orešek in pisani lokvanj. Voda z globino od 1,5 do treh metrov, pri nasipu pa pet metrov, daje zavetje številnim ribam: krapom, amurjem, smučim, ščukam, koresljem ... 


Na nasipu nam pozirata dva laboda, malo v vodi, potem pa še na suhem. 



Uro in pol hoda naj bi bilo okrog jezera, skoraj ves čas so to mehke gozdne poti, posejane s pisanim listjem, barve mogočnih bukovih dreves odsevajo v vodi, vmes pa se košatijo bori. Po vodi plavajo račke, ki se nam vešče umikajo. 


Obhod zaključimo pri veliki stavbi, kjer je včasih živel Ivan Kramberger, ljudski dobrotnik in predsedniški kandidat. Včasih priljubljeno in zelo obiskano gostišče samuje in propada.


Ogled gradu v Negovi, ki nas preseneti s svojo velikostjo, pustimo za povratek. Izkopanine dokazujejo, da je bilo to področje poseljeno že v davnih časih, sam kraj pa prvič omenjajo leta 1106. Pred cerkvijo iz leta 1710 stoji tudi pranger. Poslopja grajskega kompleksa so nastajala postopoma od leta 1425 naprej, pomembno vlogo imajo pri obrambi proti Turkom, novi grad zgradijo leta 1615. Razen najstarejšega dela je grad na zunaj lepo obnovljen, sprehoditi se je mogoče po dvoriščih, vodeni ogledi tudi po notranjosti pa so mogoči od četrtka do nedelje ali po dogovoru. V njem se vrstijo protokolarni in kulturni dogodki. 
Ob cesti nas vabi kažipot v Gornje Ivanjce na turistično kmetijo "Pri Alenki" in mi mu ubogljivo sledimo. 


Mimo največjega križa v teh krajih se pripeljemo pred lepo urejeno hišo, okrog katere so številna gospodarska poslopja in po vonju sodeč je to res kmetija. Gospodinja nas posede na pokrito teraso, ki jo še gradijo, in nam ponudi dve vrsti belega vina, obe zelo dobri. Hrano imamo s sabo, za degustacijo pa na mizo prinese različne vrste klobas. Kar nekaj kilogramov se jih znajde v naših nahrbtnikih, potem pa še domači rezanci, ajdova moka, ajdova kaša ... Imajo pa tudi bučno olje in med. 


Kar težko se poslovimo, sicer pa imajo tudi sobe, za lažji dostop starejšim in invalidom pa celo dvigalo. 
Svetujejo nam, naj se zapeljemo proti Ivanjševcem ob Ščavnici in poiščemo kakšen izvir slatine. Na informativni tabli jih omenjajo deset, vendar ni pri vseh voda primerna za pitje. 


Tik ob reki je lepo urejen prostor Ivanjševska slatina, kjer si je mogoče natočiti kislo vodo in posedeti ob ličnih mizah s klopmi. 


Na drugi strani reke je Ivanjševski vrelec, kjer je voda tudi na voljo. Pot med vrelci življenja pa povezuje kar 24 vrelcev, namenjena je pohodnikom in kolesarjem.


Ko se vračamo proti Mariboru, si ne moremo kaj, da se ne bi ustavili še ob Perniškem jezeru s površino 203 hektarjev in največjo globino 4 in pol metra, se popeljali in sprehodili po nasipu in obalah ter uživali v lepih jesenskih barvah v okolici jezera. 
V kraju Pernica vidimo napis za Malečnik in si zaželimo še tja. 


Na vrhu klanca pri naselju Celestrina se nam odpre krasen pogled na vinograde in Maribor v ozadju. 


Kar s kombijem se zapeljemo do cerkve Device Marije na Gorci iz leta 1517, ki je bila do leta 1820 obdana s taborskim zidom. Do nje vodi tudi pot mimo kapelic križevega pota iz leta 1847, za utrujene so urejene klopce v senci dreves. Okrog cerkve se razteza lepo urejeno pokopališče, s katerega je čudovit razgled na vse strani neba.
Tudi na poti domov nas povsod spremljajo žareče jesenske barve, ki nas bodo v spominih grele v mrzlih zimskih dneh.

Video:

Ni komentarjev: