Zjutraj rahlo rosi in na parkirišču me pozdravijo štiri ovčke. Sedem stopinj je, potem pa celo pet in štiri. Stranišča pri lokalu so zaprta, zato pridejo prav kritja za skalami. Po zajtrku se zapeljemo k jezeru Myvatn. To je vulkansko najbolj aktivno področje na Islandiji, ki ga je lava oblikovala pred 2300 leti. Naseljeno je bilo že od prihoda Vikingov. V 14. stoletju je bila tu največja kmetija v Islandiji v posesti družine Reykjahlið: šest tisoč kvadratnih km – dvakratna površina Luksemburga. Pridobivali so žveplo za smodnik in tako omogočali Evropi da so lahko potekale vojne.
Myvatn - »Jezero mrčesa« - se imenuje področje in tudi četrto največje jezero v Islandiji na nadmorski višini 277m: 37,3 km2. Nepravilne oblike je in z veliko otočki (50) in čermi zaradi pogostih izlivov lave. Globoko je največ 4,5 m, povprečna globina pa je dva metra. Pozimi je poledenelo sedem mesecev. Aktivno vulkansko področje pod vulkanom Krafla (818m, znanih je 29 izbruhov, šest izbruhov od 1975 do 1984, leta 1981 dvakrat) s stebri iz strnjene lave, pseudokraterji (nastanejo z eksplozijo pare ob pretoku lave po vlažni podlagi), termalnimi vrelci, sulfarolami, bazenčki z blatom. Ob jezeru in reki Laxa (postrvi in losos) je področje narodnega rezervata, v katerega mokriščih je več vrst rac kot kjerkoli na svetu: okrog sto tisoč jih je (15 vrst, večinoma so selivke, nekatere ne). Tu najdemo tudi gosi, labode in pobrežnike. To je najbolj sončno mesto v Islandiji. Veliko je sprehajalnih poti, poleti prirejajo maraton okrog jezera.
Mi se sprehodimo okrog pseudokraterjev: lepo zeleni so, v vodi plavajo velike skupine račk in labodov, nam pa okrog ušes brije veter in rokavice pridejo še kako prav. Pri prodajalni spominkov je lepo urejeno stranišče, ki ga je treba izkoristiti,
na steni pa zanimiva velika slika trolčkov.
Na poti izvemo za smrt Lojzeta Anzelca, našega planinskega prijatelja. Njegov spomin počastimo z minuto molka in pripovedjo, kako smo ga spoznali in kaj z njim doživeli.
Pri slapu GOĐAFOSS res uživamo, ker je neverjetno veliko vode.
Ta »Slap bogov« na reki Skjálfandafljót pada z višine 12 metrov in je 30 metrov širok. Okrog leta 1000 je postalo krščanstvo uradna vera v Islandiji in izrezljane podobe starih bogov naj bi po povratku z zasedanja parlamenta, ki se je odločil za krščanstvo, vrgli v ta slap. Lovimo lepe fotografske motive na obeh straneh slapa in ob reki, izkoristimo pa tudi trgovino pri penzionu Fosshóll s kampom in bencinsko črpalko.
Na tej reki pa je še eden obiska vreden slap Aldeyjarfoss, do izhodišča za katerega je 40 kilometrov. Cesti sta na obeh straneh reke, nobena ni asfaltirana, nam pa uspe izbrati tisto na desnem bregu, ki je manj zvožena. Problem pa nastane, ko jo je treba prečkati po precej dolgem mostu, ki ima tudi oznako za največji osni pritisk. Nekaj oklevanja, šofer Emanuel preverja, Vinko gre iz avtobusa, baje zato, da bi ovekovečil prečenje. Nekateri potnice zamižijo in srečno smo preko. Tako uspešno, da vse skupaj na povratku še ponovimo, ker je cesta po levem bregu res hudo zdelana.
Po melodiji Prifurali so furmani še zapojemo:
Do mosta smo se prpelal, tonaža nas ustavi,
vseeno prečkamo ga mi, le Vinko peš se odpravi.
Proti izhodišču za slap je cesta označena celo s F, zato se kmalu izkrcamo in po cesti naprej odpravimo peš. Na obeh straneh nas spremljajo velike površine odcvetelega volčjega boba - lupine, po dobri uri hoda, ko se polagoma vzpenjamo in potem spet spustimo, se pred nami odpre veličasten pogled na slap Aldeyjarfoss.
Po melodiji Prifurali so furmani še zapojemo:
Do mosta smo se prpelal, tonaža nas ustavi,
vseeno prečkamo ga mi, le Vinko peš se odpravi.
Proti izhodišču za slap je cesta označena celo s F, zato se kmalu izkrcamo in po cesti naprej odpravimo peš. Na obeh straneh nas spremljajo velike površine odcvetelega volčjega boba - lupine, po dobri uri hoda, ko se polagoma vzpenjamo in potem spet spustimo, se pred nami odpre veličasten pogled na slap Aldeyjarfoss.
20 metrov je visok, še posebno lep je kontrast med belo vodo in črnimi bazaltnimi stenami, ki se pnejo nad vodo v čudovitih vzorcih. Na levi se nadaljuje globok kanjon, potem pa se pokrajina zravna in reka Skjálfandafljót umiri in razlije.
Po treh urah smo spet v avtobusu, vračamo se ob reki in potem proti mestu Akureyri. Ob poti vidimo več lepih kmetij, poti do njih so označene s kažipotom; veliko je bal trave, ponekod nekaj gozda z gorskimi brezami.
AKUREYRI je drugo največje mesto v Islandiji z okrog 17 tisoč prebivalci in prvič omenjeno 1602 kot stara trgovska postaja. Je središče severne Islandije s predelavo sadežev morja in kmetijstva. Ima univerzo, izobraževalni center, srednje šole, veliko galerij in muzejev. Meščani se pohvalijo, da so središče zimskih športov, imajo pa tudi več bazenov, najbolj znani je Akureyri Thermal Pool. Za zelenje skrbi gozd Kjarnaskógur na 600 ha in z milijon drevesi ter kampom Hamrar v bližini, pa tudi Lystigarður Akureyrar: prvi javni park v Islandiji (iz leta 1912) in prvi ter najsevernejši botanični vrt v Islandiji (od leta 1957) z zbirko islandskih (430) in uvoženih rastlin (6.600). Park so ustanovile gospodinje, mesto ga je prevzelo leta 1950. Okolica je primerna za pohodništvo, na svoj račun pa lahko pridejo tudi jadralci. Prebivalci veljajo kot trdnjava vrednot srednjega razreda: tradicionalni, zaprti, lahko jih bolje spoznaš le, če si tam rojen. Pomembno je podjetje KEA, ki je začelo kot kmečka zadruga leta 1886, da bi bili kmetje močnejši pri pogajanju za ceno izvoženih ovc. Za knjižne molje je zanimiva tudi Nonnahus, Aðalstræti 54: hiša, kjer je živel Jón Sveinson, jezuit in avtor 12 knjig.
Uživamo v vožnji ob zalivu s pogledom na mesto in gore v ozadju. Predvsem pa iščemo trgovino, da obnovimo zaloge. Ob iskanju prevozimo skoraj celo mesto in si ga tako ogledamo. Končno Bonus najdemo na platoju v novejšem naselju in čas je za kuhanje kosila. Tri radovednice se odpravimo mimo pokopališča s krasnim razgledom do bolnišnice v zelenju in krasnega botaničnega vrta.
S turbo hitrostjo si ga ogledamo, lovimo posnetke zanimivega rastlinja od planik do jegličev, posnamemo še nevesto v dolgi beli obleki, ogrnjeno v volneni pulover z značilnim islandskim vzorcem, potem pa se z nadzvočno hitrostjo spet vračamo, da ne zamudimo kosila.
Izvrstno enolončnico pojemo stoje, ker je vreme mrzlo in vetrovno, nekaterim pa služi za mizo kar parkirana prikolica v bližini.
Zapeljemo se še v bližino cerkve Akureyrarkirkja iz leta 1940 v stilu bazaltnih stebrov, znana je po oknih iz barvnega stekla, med katerimi je tudi original iz stare katedrale v Coventry-ju, ki je bila uničena v drugi svetovni vojni. V njej so največje islandske orgle s 3200 piščalmi in 45 registri, nenavaden prikaz križanja, s stropa visi maketa ladje v zahvalo za varno plovbo.
Notranjosti si ne moremo ogledati, zato pa se sprehodimo po stopnicah pred njo.
Jezero, slapa dva, zraven pa še mesto,
vandrovci pripravljeni na most majav in cesto. Pa zakaj, pa zato ...
Jezero, slapa dva, zraven pa še mesto,
vandrovci pripravljeni na most majav in cesto. Pa zakaj, pa zato ...
Pot nadaljujemo ob morju proti severu skozi ribiške vasi, ki so tudi izhodišča za vzpone v hribe, pozimi pa ju tu popularno smučanje. Že skoraj na konici polotoka nam trije predori omogočijo prehod na zahodno stran in spet se obrnemo proti jugu. Ustavimo se v vasici HOFSÓS, ki je bila v 16. stoletju ena najstarejših trgovskih postaj v severni Islandiji. Ima okrog 200 prebivalcev, ki se v glavnem ukvarjajo z ribolovom.
Zadnje čase je kraj znan po emigracijskem centru s prikazom izseljevanja Islandcev v Severno Ameriko na koncu 19. stoletja. Prvi islandski izseljenec naj bi bil iz teh krajev. Med tremi starimi hišami v pristanišču je tudi nekdanje skladišče iz leta 1777. Sprehodimo se okrog teh zgodovinskih zgradb, potem pa se ustavimo še ob cerkvici, kjer se je pravkar končal pogreb. Prijazna vaščanka nam razloži, da ob smrti vsi sovaščani kot znak žalovanja razobesijo zastave na pol droga, po pogrebu pa jih za nekaj časa spet dvignejo v spomin na pokojnega. Na obali najdemo lepe primerke šesterokotnih bazaltnih tvorb in doživimo enega najlepših sončnih zahodov na poti.
Obala in skale žarijo v sončnih žarkih, ki smo jih čez dan pogrešali. V njih pa se kopa tudi bazen pod milim nebom, ki je na žalost že zaprt.
Vozimo se mimo posameznih kmetij, potem pa se ustavimo ob velikih kupih peska, pri katerih je dovolj prostora za priložnostna stranišča, ponekod se temu namenjeni kar manjši separejčki. Pozna se, da smo na severu: ob desetih zvečer se šele mrači, ob štirih zjutraj pa se že dani. Temperatura čez dan pa samo do osem stopinj. Hitro spat na toplo ležišče!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar