V malo meglenem jutru na parkirišču proučujem informativne table in berem o ledenikih, na katerih so jezera, ki jih ogreva geotermalna aktivnost. To in občasni izbruhi povzročijo poplave. Najbolj pogosto se to dogaja pod največjim ledenikom Vatnajökull, ki je s površino 8.100 kvadratnih kilometrov drugi, s 3.100 kubičnimi kilometri velikosti pa prvi v Evropi. Povprečna debelina ledu je 400 metrov, največja pa en kilometer. Ogromne količine vode se izlijejo na peščene ravnine Skeiðarársandur, ki obsegajo tisoč kvadratnih kilometrov in segajo do morske obale v dolžini 56 kilometrov. Zabeležili so že 33 takih poplav, ki se pojavljajo v intervalih treh do desetih let. Zaradi njih ni bilo do let 1972/74 na tem področju nobenih pravih cest, potovanje je bilo zelo težavno, začuda pa ni terjalo veliko življenj. Tu je bilo celo nekaj kmetij. Na vulkanskih jezerih Grímsvötn so koncem septembra 1996 po dolgem času zaznali izbruh vulkana: pojavi se pepel in povišana voda na jezerih. Petega novembra je poplavna voda na robu ledenika, premika se s hitrostjo devet kilometrov na uro, pretok pa je 50 tisoč kubičnih metrov na sekundo. Ogromni kosi ledu - tudi tisoč do dva tisoč ton, rušijo vse pred sabo, tudi mostove, med njimi 904 metre dolgega iz leta 1974. Mostove ponovno zgradijo v letih 1997 in 1998.
Nema priča divjanja vode je tudi zveriženo ogrodje mosta na naše parkirišču, s katerega izgledata dva jezika ledenikov čisto pohlevna. Zavedati se moramo, da lahko do divjanja vode pride kadarkoli, saj so izbruhe pod jezeri zaznali tudi leta 2004 in 2011.
Te informacije nas ne zastrašijo preveč. Po zajtrku se zapeljemo do vhoda v Skaftafell, ki je drugi največji islandski narodni park (4.807 kvadratnih kilometrov), ustanovljen leta 1967 in dvakrat razširjen. Leta 2008 je postal del večjega parka Vatnajökull National Park. Pokrajina je podobna tisti v Alpah, oblikovali so jo led, voda in vulkanski izbruhi. Nahaja se med mestoma Kirkjubæjarklaustur in Höfn na jugu Islandije. Znan je po prijetni klimi in čudovitih sprehodih, kjer lahko občudujemo ledeniške jezike, vulkansko pokrajino, slapove, ter številne vrste ptic, lisic in celo nekaj kun. Največja atrakcija je črni slap Svartifoss.
Po lepo speljani poti se dvigamo, na levi nas spremlja tok vode z manjšimi slapovi, za nami se razprostirajo peščene ravnine. Lepo zelena je pokrajina ob poti: manjše drevje, grmiči, drobno cvetje, zlasti veliko je modrih zvončnic. In na misel pride pesem:
Za lepote te si je treba čas uzet, tu in tam se staut in kdaj tud potrpet.
Tud za prijatelje si je treba čas uzet, se poveselit in kdaj tud potrpet. ...
V zelenju se zablešči največji od petih slapov na tej reki: Svartifoss. »Črni slap« je visok 20 metrov in je eden od najlepših islandskih slapov. Obdajajo ga črni stebri lave, oblikovani v toku lave, ki se je hladila zelo počasi. Ostre bazaltne zavese spominjajo na velikanske orgle. Heksagonalni stolpci - lavini kristali so dali navdih islandskim arhitektom za cerkev Hallgrímskirkja in Narodno gledališče v Reykjaviku. Podobne oblike najdemo marsikje v Islandiji, tak je tudi Giant's Causeway v Severni Irski in Staffa na Škotskem. Spustimo se navzdol, občudujemo slap z mosta, potem pa se mu poskušamo čim bolj približati. Oblike bazalta okrog vodnega curka so res neverjetne. Kažipoti vabijo v različne smeri, mi pa se vračamo v dolino delno tudi po desni strani vodnega toka. Pot je malo bolj divja, vodi pa mimo opuščene elektrarne in preko "Ovčjega travnika", kjer so včasih zvečer ločili ovce in jagnjeti, da so ovce zjutraj lahko pomolzli. Kmetje tu od leta 1950 poskusno sadijo iglavce, gozdarji so hoteli prevzeti področje, vendar ga kmetje ne pustijo. Hodimo mimo lepe urejenega kampa, potem pa se napotimo še k ledeniškemu jeziku Skaftafellsjökull.
Pot vodi med gredami maha, ki ga krasi nizko grmovje, resa in drobno cvetje. Posamezni deli so označeni kot točke geološke poti.
Že na prvi pogled se mi zdi, da je ledenika veliko manj kot pred petimi leti, meritve to res dokazujejo.
Ob robu lagune se pojavi tudi nizozemski snemalec od google.maps z oprtanim sistemom kamer, ki smo ga srečali že pri slapu. Zdaj vemo, kako snemajo material za svoje zemljevide.
Naš naslednji postanek je pri Ledeni laguni. Jökulsárlón je največje in najbolj znano ledeniško jezero v Islandiji, na južnem koncu ledenika Vatnajökull, kjer lahko opazujemo velikanske plavajoče ledeniške gore. Veliki bloki ledu se stalno lomijo z ledenika Breiðamerkurjökull in plavajo na vodi. Laguna je najgloblje jezero v Islandiji, njegova globina dosega 200 do 250 metrov. Najprej se je pojavilo v letih 1934 – 1935, leta 1975 je obsegalo 7.9 km², danes pa že najmanj 20 km² zaradi močnega taljenja ledenika. Ledenik se približno za 100 metrov letno pomakne bliže morju in bo jezero kmalu postalo morski zaliv. Ogrožena bo tudi krožna cesta 1. Ledena gora gleda iz jezera le okrog deset odstotkov, ostalo je pod vodo. Temperatura vode je 2 do 5 stopinj poleti, pozimi manj, zato ledene gore ostanejo v njej tudi do pet let. Pravijo, da v tej vodi preživiš samo dve minuti, če slučajno padeš vanjo. Ob plimi v jezero večkrat vdre tudi slana morska voda in zato v njem najdejo tudi kakšno ribo ali lososa. V tej ledeniški laguni so snemali tudi dva filma o agentu Jamesu Bondu. Za prizore v enem od njih so celo laguno umetno zamrznili in na njej med snemanjem uničili šest avtomobilov.
Ledene gore lahko od leta 1985 občudujemo z amfibijskimi vozili (dvoživke - latinsko amphibia). Vožnja po laguni traja 30 do 40 minut. Amfibije so čolni, ki sprejmejo na krov 30 ljudi, imajo štiri. Na trupu imajo nameščena okrog meter visoka kolesa, zato se lahko premikajo tako po suhem kot po vodi. Islandcem so te "avtoladje" kot dediščino zapustili Američani, da bi jih uporabljali v turistične namene. Med ledenimi gorami pa se je mogoče popeljati tudi s čolni zodiaki, za tako vožnjo moraš obleči posebno toplo oblačilo. Najprej napasemo radovednost pri teh čolnih, potem pa se sprehodimo ob reki, ki teče iz lagune.
Na pesku je veliko kosov ledu različnih oblik, ki so počasi topijo, po reki pa jih plava še več. Ker je lepo sončno vreme, je pri amfibijah kar velika gneča. Uspemo se dogovoriti, da nas popeljejo po laguni za 25 evrov po osebi, šofer in vodnik pa imata karto zastonj. Med čakanjem na vožnjo malicamo, potem pa si dodobra ogledamo laguno in promet v njej. Ko se z amfibijo pelješ po kopnem, kar precej trese, po vodi pa je vožnja veliko bolj prijetna. Treba je obleči rešilni jopič, za spremstvo pa je tudi motorni čoln. Vodička razloži vse o laguni, lahko pa poskusiš tudi tisoč let stari led, ki pa ne bi bil primeren za hlajenje viskija, ker se prepočasi topi. Led, ki je bil pred kratkim v vodi, je modre barve, ker vpija vse druge barve, na zraku pa kristalizira in je bel. Veliko ledenih gora je črnih od vulkanskega peska, z njim je v glavnem pokrit tudi ledenik.
Prostor za pozno kosilo in prenočevanje najdemo blizu lagune na prijetnem postajališču, katerega posebnost je tudi stranišče brez tekoče vode, v školjko po potrebi vsebino potresemo z lesnimi opilki. Precej vetrovno je in proti večeru pade tudi nekaj kapelj dežja.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar