Zjutraj se zbudimo s sosedi v osebnem avtomobilu, ki je parkiran poleg našega avtobusa. Ob pogovoru in toplem čaju, ki ga ponudimo dvema fantoma, ugotovimo, da smo res sosedi, ker sta iz Italije. Izmenjamo si izkušnje in načrte, potem pa razidemo. Cesta naprej je mogoče za njun avto še sprejemljiva, za avtobus pa bolj slabo kaže, zato se odločimo, da gremo peš. Med redkimi hišami se spustimo skoraj na morsko obalo, potem pa koračimo do majhnega kampa, kjer so tudi ostanki nekdanje ribiške vasi Brunnaverstöð. Včasih je bilo tu okrog dvajset ribiških čolnov in ribe so tudi sproti sušili. Nam prav prideta stranišči, ki sta skupni za moške in ženske, zadaj pa so še priročni umivalniki. Cesta ima veliko lukenj, nudi pa krasne razglede na morje, kjer se proti obali lomijo nešteti valovi.
Od avtobusa do parkirišča ob vstopu na Látrabjarg prehodimo približno pet kilometrov in se ob tem dobro ogrejemo za vzpon. Smo na najbolj zahodni točki Islandije in Evrope, če ne štejemo Azorov. To je največji evropski previs, dolg 14 km in visok do 440 m. Gosti na milijone ptic, med njimi tudi slikovite njorke (mormone), ki pa so ob tem času na morju in le ena se nam pokaže za vzorec. Vzpenjamo se ob robu previsa, paziti je treba na luknje od gnezd in, da ne greš preveč na rob.
Globoko pod nami valovi butajo ob skale, v skalah pa se kažejo nešteta gnezda ptic in vmes pravi vrtički cvetja.
Previsi so, ptiči so, vmes pa rož vrtovi;
vandrovc moj, uživaj zdaj, vse v spomin si vstavi. Pa zakaj, pa zato ...
Više kot si, lepši so pogledi nazaj in v lepem sončnem vremenu kar nekako pozabimo na čas.
Ko je najlepše, se obrnemo in dežurna nam pripravita presenečenje: prigrizek s prepečencem in dobro kapljico.
Na parkirišču je veliko informativnih tabel in tako izvemo tudi, da je na skale pod previsom decembra 1947 v strašni nevihti nasedla angleška ribiška ladja Dhoon. Lokalni kmetje so z velikimi napori rešili 12 članov posadke in jih z vrvmi zvlekli preko 200 metrov visokih skalnih sten. Kraljica Elizabeta jih je posebno odlikovala za požrtvovalno dejanje. Leto kasneje je filmska ekipa snemala dokumentarni film o dogodku: sploh ni bilo treba igrati, ker je ravno takrat nasedla neka druga angleška ladja in je bilo spet potrebno reševanje.
Ob povratku se nekateri malo "zgubimo" na obali in brskamo med raznobarvno mivko, zanimivimi školjkami in drobnim cvetjem. Ob hišah pa raste neverjetno veliko rmana: poleg belega tudi roza. Ker se temperatura povzpne na rekordnih 17 stopinj, pri avtobusu sušimo obutev po kakšnih petih urah hoje, se nastavljamo soncu in uživamo ob slastnem kosilu: testeninam z golažem sledi flambirani ananas na podlagi iz marmornega kolača po vandrovsko.
Kosilo - vredno dneva in okolja! Tudi sicer oba dežurna postavita visoke standarde postrežbe na terenu in ob našem začasnem domeku.
Z najbolj zahodne točke je mogoče samo nazaj na vzhod po že znani poti. Na avtobus vzamemo češko družino, ki si je za potepanje po Islandiji rezervirala cel mesec, potuje pa z rednimi avtobusi, ki v teh krajih ne vozijo ravno vsak dan.
Da cesta ni tako nedolžna, pa pričata dva prevrnjena osebna avtomobila ob njej. Zanimive so tudi okolice redkih kmetij, ki imajo okrog razstavljene stare čolne, traktorje in druge stroje - mogoče so to zametki muzejev, kmetija Hnjótur pa ima že čisto zaresni muzej, ki dokumentira začetke letalstva v državi in obe reševalni akciji angleških ribiških ladij pod previsom Látrabjarg. Zavijemo v mestece Patreksfjörður, kjer obnovimo zaloge hrane, pokukamo pa tudi v specializirano državno trgovino, ki le ob določenih urah prodaja alkoholne pijače po zelo visokih cenah. Liter islandskega žganja iz krompirja in kumine stane okrog 40 evrov. Te trgovine so redke, drugje alkohola ne prodajajo. Vozimo se skozi kraj z manj kot 200 prebivalci Bíldudalur, nekdaj znani kraj po ribištvu (škampi), danes po predelavi z minerali bogatih alg in turizmu zaradi zelo lepega okolja.
Nekaj kilometrov naprej je kmetija s slapom in elektrarno. Ob cesti se ustavimo za pol ure in okusno malico z islandsko pašteto. Potem sledi v avtobusu pravi disko, ki nam pomaga prestati precej dolgočasno in dolgotrajno vožnjo ob obali in preko puste planote.
Obrnili smo se na sever in končno nad zalivom zagledamo veličasten prizor: slap Dynjandi ali Fjallfoss, ki kot pajčolan pada preko skal.
Sončece greje nas, v rajngli sonc obilo;
ob pogledu na lep slap se milo nam je strilo. Pa zakaj, pa zato ...
Spodaj je še več manjših slapov in kaskad, vse skupaj pa je visoko sto metrov. Povzpnemo se ob njih do najvišjega dela, ki je spodaj širok kar 60 metrov, in fotografiramo v zadnjih trenutkih svetlobe. V zastonjskem kampu je kar veliko različnih vozil in šotorov. Izkoristimo stranišča in umivalnike, spravimo se spat, Emanuel in Vinko pa nas vozita še naprej.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar