Zbudim se kot običajno - ob petih. Ljubi mir imam pri tuširanju, tudi v samopostrežni restavraciji je le tu in tam kakšna živa duša. Urejam zapiske, Vinko ima delo na računalniku. Najprej užitek ob francoskem rogljičku in kavi, potem sledi pravi zajtrk v našem zimskem vrtu. Mirno plovemo in se zabavamo s kartanjem, od kosila pa nam je najbolj všeč neke vrste golaž z govedino in gobami. V kavarni nam potem pripada kava po polovični ceni 12 danskih kron (za en evro dobimo okrog sedem kron), sicer zaračunajo 24 kron, v baru na palubi 21, v samopostrežni 16, najcenejša in največ jo je na avtomatu - 11 kron. Avtomati "točijo" tudi vročo limonado, juho, coca colo, sprite ...
Popoldne smo na palubi in si ogledujemo Ferske otoke, mimo katerih drsimo, ob treh pa pristanemo v mestu Tórshavn.
»Pristanišče boga Thora« – boga groma in bliska - je glavno mesto Ferskih otokov (najmanjše glavno mesto na svetu) z okrog 18 tisoč prebivalci na jugovzhodu otoka Streymoy (največji in najdaljši otok – 50 km, imenovan po močnem toku s hitrostjo 20 vozlov; vozel: ena nautična milja na uro = 1,852 km na uro, 0,514 m na sekundo), v bistvu v enem najslabših naravnih pristanišč v celi državi, ki je izpostavljeno močnim vetrovom in valovom. Ustanovljeno je bilo v desetem stoletju na skalnem rtu Tinganes, kjer se je vsako leto do leta 1816 sestajal vikinški parlament ting in je še danes tu sedež vlade. V 16. stoletju postane pomembno trgovsko mesto s skladišči, število prebivalcev pa le počasi raste, saj do začetka 17. stoletja tu živi le sto ljudi. 1673 požar uniči vse na rtu razen dveh skladišč. Do leta 1900 število prebivalcev naraste na 15 tisoč in danes tu živita dva od petih Ferčanov.
Izkrcamo se in do osmih imamo čas za oglede. Vreme je bolj kislo, občasno nas osvežuje pohleven dežek. Najprej obiščemo trdnjavo Skansin z rdečebelim svetilnikom in razgledom. Zgrajena je bila okrog 1580 (ferski avanturist Magnus Heinason) za obrambo pred napadi piratov. Francozi so jo uničili leta 1677, ko v 12-urnem roku prebivalci Tórshavna niso mogli ustreči zahtevi po 100 volih, 200 ovcah, 500 parih rokavic, 1.200 parih nogavic in 60 spalnih srajcah. Stoletje kasneje je bila trdnjava ponovno zgrajena, leta 1808 pa so jo uničili Angleži, ki so prišli z jadrnico in niso zahtevali nogavic in spalnih srajc. Današnjo obliko zvezde je dobila kot sedež danske artilerijske garnizije (40 vojakov), Angleži so se sem vrnili v drugi svetovni vojni in jo uporabljali kot sedež vojaškega štaba. Dva topova, obrnjena proti morju, naj bi bila obramba proti Nemcem, štirje starejši pa so iz časa danskega trgovinskega monopola. Prija nam sprehod po svežem zraku in uživamo ob lepih razgledih.
Pešačimo do trga Vaglið z uradom za turistične informacije in knjigarno v enem najbolj ohranjenem lesenem poslopju s streho iz ruše iz leta 1860 (včasih je bila to srednja šola). Tu je več kipov: politika in pesnika Effersøe, bronasti figuri moškega in ženske, portret dveh delavcev, malo naprej pa kipi plesočih otrok iz nerjavečega jekla – to naj bi bila fontana, ki pa je v vetru preveč škropila mimoidoče, in so morali pipo zapreti. Nasproti knjigarne stoji mestna hiša iz konca 19. stoletja, pred njo kip nagca z ogromno skalo,
malo naprej zgradba parlamenta, ki je ena najmanjših na svetu – kot predmestna družinska hiša. Zgrajena leta 1856, povečana 1907, restavrirana 2000, povezana je z modernim prizidkom. Na trati pred njo se zberejo julija državljani, da prisluhnejo govorom, ki označujejo začetek dvodnevnega praznovanja državnega praznika. Glavna nakupovalna ulica se imenuje po edinem ferskem Nobelovem nagrajencu – Niels Finsen (1860 – 1904) je leta 1903 dobil Nobelovo nagrado za medicino, ker je razvil radioterapijo za zdravljenje kožnih bolezni.
Mimo starega pokopališča s skrivenčenim drevjem in z mahom pokritimi nagrobniki hitimo do moderne cerkve iz leta 1975 s 30 metrov visokim stolpom iz belega kamna v piramidni obliki.
Navduši nas tudi hortikulturna ureditev z belimi marjeticami in velikimi grmi fuksij, ki jih opazimo tudi pred številnimi hišami. Nekatere so visoke kot drevesa.
Spustimo se v zahodno pristanišče in obiščemo cerkev Havnar Kirkja – ki je bila zgrajena leta 1788, razširjena 1865.
Znana je po srebrnem oltarnem križu iz 18. stoletja, mašni knjigi s srebrnimi okraski in modeli ladij v zahvalo posadk za srečno plovbo. Potem pa se porazgubimo po ozkih ulicah najstarejšega dela mesta.
Nekdanje trgovske hiše iz 19. stoletja z značilno rdečo barvo fasade in belimi okenskim okviri ter travno rušo na strehi so sedeži sedanje vlade na koncu rta Tinganes. Nobenih straž in posebnega varovanja! Malo je ostalo od srednjeveškega zaradi požara leta 1673 in več sledečih (1950). Kljub temu stavbe dajejo vtis nekdanje trgovske postaje. Najbolj značilna stavba je Skansapakkhúsið, nekdanje skladišče iz leta 1749 na mestu nekdanje male utrdbe. Originalno lesena pritlična zgradba s kletjo iz kamenja, povezanega z malto iz zažganih morskih školjk, je značilna gradnja tega področja. Kasneje so dodajali nadstropja in prizidke, danes je to sedež ministrskega predsednika. Edini poslopji, ki nista bili uničeni v požaru 1673, sta Leigubúðin (skladišče kraljevih prejemkov v naravi) in Munkastovan (»bivališče menihov«) iz zgodnjega srednjega veka – najstarejša zgradba v mestu. Nasproti je Portugálið iz 1762 (stražarnica in ječa), zadaj pa ena najimpresivnejših zgradb župnišče Reyngarður iz leta 1630 v danskem stilu. Južno od ulice Bringsnagøta (tu je živel William Heinesen, rojen 1900 v Tórshavnu, začetnik ferskega romana, ki je pisal v glavnem v danščini) se razteza Under Ryggi s starimi hišami, ki niso bile uničene v požaru 1673. Majhne hiše, ki bolje ohranijo toploto, pa tudi lesa je bilo malo. Nekateri se vrnejo na ladjo, z Jožetom pa se še enkrat podava do sedeža parlamenta
in od njega je le kratka pot (a short dog-leg walk) do razglednega grička s kraljevim spomenikom (Kongaminni). Bazaltni obelisk so postavili leta 1882 v čast obiska danskega kralja Kristjana IX osem let prej. Zaradi razgleda ga je vredno obiskati. Mene zamikajo še ozke ulice in stare hiše nad vzhodnim pristaniščem, potem pa se tudi jaz vrnem na ladjo, čeprav je ura šele šest. Nobene kontrole ob vstopu! Večerjamo v zimskem vrtu, ob devetih zarohnijo motorji: vračamo se na celinsko Evropo. Spet kartamo, pa mi karte nekajkrat skoraj padejo iz rok, zato se že ob pol desetih odpravim spat.
Video
Ni komentarjev:
Objavite komentar