11. 10. 13

Ferski otoki in Islandija - 23. 8. 2013

Zjutraj se obilno najemo, na jedilniku je tudi šunka z jajci: čaka nas celodnevni izlet v notranjost dežele. Odpeljemo se do GT Travel, parkiramo naš avtobus, čeprav še ni osem, je šef že v službi. Pokasira 500 evrov za celodnevni najem terenskega avtobusa, vključeno je tudi gorivo, ne zahteva pa nobenega jamstva, številke kreditne kartice ali dokumenta. Vinku svetuje glede poti, Emanuelu način vožnje in že smo na poti. Avtobus je za 40 oseb, torej pol prevelik za nas, pa se nič ne pritožujemo. Dokaj udoben je, veliko bolj kot tisti izpred petih let, rohni pa kot letalo pred vzletom. Asfalta na poti je toliko, da res z nestrpnostjo čakamo na kakšno bolj izzivalno cesto. Prihajamo v dolino Þjórsárdalur (»Dolina bikove reke«), od koder se vidita dve gori Blafell in Burfell, kjer sta živeli slavni sestri iz rodu trolčkov. Glede na krajevno zgodbo, ju je bilo mogoče slišati, kako se pogovarjata preko doline: Sister lend me a pot! What do you want it for? Boil a man 'till he’s hot! (Sestra, posodi mi lonec! Za kaj ga pa hočeš? Kuhala bom moža, dokler ne bo vroč!) 


Brez težav najdemo dvojni slap Hjálparfoss (okrog 20 metrov visok), kjer se stekata reki Þjórsá in Fossa. Obkrožajo ga črne bazaltne stene, najti je tudi pepel - vidni ostanki zadnjega bruhanja Hekle. Imenuje se "slap pomoči", ker je s svojo vodo pomagal kmetom in njihovim čredam na poti preko pustinje. V bližini je lepo naselje hiš s strehami s travno rušo. Malo niže od slapa je islandska druga največja hidroelektrarna Búrfellsstöð. Hidroelektrarne v Islandiji proizvedejo 80 procentov električne energije, največja je Kárahnjúkavirkjun (690 MW), ki na področju severno od Vatnajökulla proizvaja energijo za proizvodnjo aluminija. 
Slap Háifoss (drugi ali tretji po višini – 122 metrov visok) nam je predaleč s poti, našli pa bi radi "Rajsko dolino", nad katero smo bili nekateri navdušeni ob prvem obisku Islandije, pravo ime pa smo pozabili. K sreči je uslužbenec GT Travel omenil Stöng, ki je označen na odcepu in po makadamski cesti se zapeljemo tja. 

Foto: Sonja Kostevc
Razpršimo vse luže na poti in neznansko uživamo, ko voda brizga do strehe. Zgodovinska kmetija Stöng je rekunstruirana vikinška dolga hiša iz časa 1100, replika poslopja, ki je stalo bolj proti severu in ga je pokopal pepel vulkana Hekla. 


Uredili so jo leta 1974, mi pa jo pogledamo le od daleč. Na parkirišču je zemljevid in na njem označena dolinica Gjáin, ki bi bila lahko tista, ki jo iščemo. In res je! 


Z roba se nam odpre čudovit pogled na majhne slapove, jezerca in vulkanske oblike sredi zelenja. Kot otroci se razveselimo in pohitimo po potkah med temi lepotami. Povsod je veliko poskočne vode, veter kodra njeno površino, med različnimi travami in grmovjem pa izstopajo visoka dekorativna stebla angelike ali zdravilnega gozdnega korena, ki nas s svojo razkošno bujnostjo spremlja še na vseh vlažnih področjih nadaljne poti. 
Vrnemo se na glavno cesto, vzpnemo v hrib in naletimo na dve vetrni elektrarni ter letališče. Prečimo reko Þjórsá, ki je z 230 kilometri najdaljša v Islandiji. Na nebu se pojavi več mavric. 


Obvezen je postanek v hotelu Hrauneyjar, ki je zgrajen iz montažnih delov, da se laže širi. To je zelo lepo urejen objekt na robu divjine, daleč od obljudenega sveta. Ni odveč opozorilo, da je do naslednje bencinske črpalke 243 kilometrov. Obiskovalci si morajo preko čevljev natakniti plastične vrečke, potem pa lahko uživajo v prijetnih prostorih: restavraciji, trgovini, toaletnih prostorih, na voljo pa je tudi 108 sob. Mi hitro opravimo nujne potrebe, potem pa nadaljujemo pot med jezerci, rjavimi in zelenimi grički, pod daljnovodi ... 


Pod mostom opazimo zanimivo stekanje rjave vode in zelene iz zajetja za elektrarno. Srebrna pustinja se blešči od vlage, veter je vedno močnejši, cesta postaja res terenska. 


Največji prepih je na robu nekdanjega kraterja Hnausapollur z jezerom. Težko se upiramo vetru, da nas ne odnese, avtobus pa je tudi treba prestaviti pod rob. Kmalu smo v Landmannalaugarju ("Ljudski bazeni"), ki nas pozdravi z veliko vode, meglo, dežjem in vetrom. To je področje v bližini vulkana Hekla, ki je za turiste dosegljivo samo poleti s posebnimi vozili. Vrstijo se naravne lepote s polji strnjene lave, slikovitimi gorami, naravnim kopališčem, planinsko kočo, kampom, kjer je težko zabiti kline in ti veter lahko odnese šotor kljub obtežitvi s kamni. Je dobro izhodišče za pohodništvo. Znana je štiri in več dni trajajoča tura do področja Þórsmörk in južne obale (55 km). Da pridemo do parkirišča, je treba dvakrat prečkati reko. Tu pa se nakazujejo težave: voznik osebnega avtomobila pred nami cinca in se ne more odločiti. Končno le zapelje v vodo in jo srečno prečka. 

                                                                                  Foto: Sonja Kostevc

Potem smo na vrsti mi, ki nimamo nobenih težav z avtobusom na visokem in močnem podvozju od tovornjaka. Prijatelji, ki so šli prečkanje ovekovečit, pa so pošteno mokri od čakanja na dežju. Na žalost ni nobene možnosti, da bi se odpravili v hribe občudovat njihove pastelne barve, nekaj pa se nas opogumi in se gremo kopat v potok, ki teče po toplem pesku. Od pokritih prostorov do tja je nekaj sto metrov, zato se slečem šele na terenu in oblačila pokrijem s pelerino. Namakanje v topli vodi je res nekaj enkratnega, kaj pa potem? Naj se preoblečem v dežju in vetru? Na pol slečem kopalke, nataknem srajco, flis in bundo, potem pa z golimi nogami do garderobe. Tuši so samo z mrzlo vodo, zato se na stranišču obrišem s toaletnim papirjem in brisačo ter oblečem v vsa oblačila, ki so še ostala suha. V avtobusu me sprejmejo z viskijem in izdatno malico, uspešno ogrevanje pa je tudi s pesmijo in šalami. 
Vračamo se po malo drugačni poti: splezamo skoraj na Heklo ("S kapuco pokrita"). To je drugi najbolj aktiven vulkan v Islandiji – »Vhod v pekel«, bruhal marca leta 2000. Aktivni vulkan Hekla je najbolj znana islandska gora, visoka 1.491 metrov. Vulkan je star minimalno 6.600 let in je del 40 kilometrov dolge vulkanske verige. Seizmologi večkrat zaprejo dostop, saj Hekla zelo hitro izbruhne in ni časa za umik (30 do 60 minut med potresom in izbruhom). Pravijo, da je Hekla varna, če je v oblakih. Dostop do nje je možen samo poleti, saj se ceste odprejo šele junija. Islandija leži na meji evropsko-azijske in severno-ameriške plošče in ima preko 800 vulkanov - kar 180 jih je aktivnih. Normalno je zemeljska skorja debela 10 kilometrov, na Islandiji je samo en ali dva kilometra, zato je tu tako močno aktivno vulkansko delovanje.
Zvečer se vračamo z naše avanturistične poti in v Selfossu spet obiščemo že znano bencinsko črpalko zaradi stranišč. To je mesto z nekaj nad šest tisoč prebivalci, strateško pomembnim visečim mostom preko reke Ölfusá (prvi 1891, drugi 1944, med drugo svetovno vojno so ga varovale angleške čete) in nekaj industrije (predelava mleka). Je glavno mesto juga, dobro izhodišče za turiste. Ima kolidž in poletni festival. Prvič naseljeno kmalu po letu 1000. Kljub besedi "foss - slap" v imenu tu ni nobenih slapov, slap z enakim imenom je na severovzhodu države nekaj sto metrov nad slapom Dettifoss (11m). 29. maja 2008 je potres poškodoval nekaj ljudi (30), stavbe in ceste, poginile so tudi ovce. Vzhodno od mesta se najdaljša islandska reka Þjórsá (230 km) izliva v Atlantski ocean.  Ob devetih vrnemo terenski avtobus in se spet vselimo v našega. Odpeljemo se proti Modri laguni in pojma nimam, kdaj smo parkirali. Krasno je zaspati na suhem in toplem!

Video:







Avtor ob

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)