Od petih do šestih je čudovit sončni vzhod. Ne morem si kaj, da ne bi zbudila Vinka, da še on posname to lepoto. Kasneje se pooblači, sploh pa neverjetno piha, zato zajtrk kuhamo v zavetju stranišča.
Mrzle veter mene boža gor po glav in tud od zad,
meni močno se dozdeva, da ima me srčno rad.
Vsako jutro Milka naša vse nas nežno prebudi,
da ta družba razigrana zajtrka ne zamudi.
Ko bodo čistili to stranišče, bodo gotovo komentirali, da je bila to glede turistov res bogata sezona.
Ob cesti proti Höfnu nas spremljajo lepi prizori z ovcami, konji in gosmi na zelenih travnikih.
Konjev dost, ovc je dost, psov in pa labodov,
za posnetke dobre vse dosti je sprehodov. Pa zakaj, pa zato ...
Več je tudi izhodov za ledenike, v vodi se vrstijo slikoviti odsevi.
Höfn ("Pristanišče") je ribiško mesto na polotoku s 1.641 prebivalci. Pristanišče je nevarno zaradi plitvin, ki spreminjajo lokacijo, pozimi včasih zamrzne. Pred obalo je več otokov. Na cesti 1 ga od leta 2005 povezuje 1.300 metrov dolg predor z vzhodnim delom Islandije, ker je bila cesta pozimi pogosto blokirana s snegom. Poleg ribolova in predelave rib je za mesto pomemben turizem – ture na ledenike. Ima letališče, šole, muzeje in je hortikulturno prijetno urejeno.
V trgovini dvignejo zastavo v našo čast, no, ja, saj jo vsako jutro ob odpiranju. Trgovino z alkoholom pa odprejo šele ob dveh. Zato pa je odprta galerija v mestni hiši in ogledamo si jo.
Še naprej se vrstijo lepi prizori s konji, opazimo tudi enega jelena. Lagune so obkrožene s slikovitimi hribi. Na travniku traktorist obrača čisto zeleno travo. Sploh ne vem, kako se pri tako vlažnem vremenu lahko kaj posuši, sicer pa je danes spet rekordnih 16 do 17 stopinj. Dolgo časa se vozimo ob morju s črnimi plažami, na enem mestu pa je velika skupina labodov. Kar dolgo časa nam vzame, da obvozimo 35 kilometrov globok zaliv Berufjörður, ob katerem si privoščimo tudi kosilo, vidimo ribogojnice in v kraju Berunes pomahamo kmetiji, kjer smo pred petimi leti prespali. Samo še malo ostanemo ob morju, potem pa zavijemo v hribe. Po ovinkih se dvigamo med potočki in jezerci, potem spuščamo, ob cesti jezerca, mah in bele glavice munca, potem pa vse več drevja.
Prihajamo na področje jezera Lögurinn v obliki svinčnika, ki je s 53 kvadratnimi kilometri tretje največje jezero v Islandiji. Dolgo je 25 kilometrov, zaradi globine 90 do 112 metrov seže pod nivo morske gladine. V jezeru naj bi živela pošast, ki se pojavlja v obliki kače, zmaja, kot tjulenj, konj, hiša …
Na vzhodni strani je velik gozd Hallormsstaðaskógur, največji v Islandiji s 54 vrstami dreves iz Severne Amerike, Evrope in Azije na 740 kvadratnih kilometrih. Tu se je na koncu 19. stoletja začelo pogozdovanje Islandije, leta 1905 pa je bilo področje postavljeno pod zaščito. Mi vidimo predvsem velike površine macesna. Sicer pa še vedno velja tisto: če se izgubiš v islandskem gozdu, samo vstani in boš videl, kje si.
Na križišču spregledamo, da cesta na levo ne vodi samo do mesta, kjer je bil v 15. stoletju samostan, zdaj pa je tam inštitut v hiši pisatelja, ki je pisal predvsem v danščini in bil zelo popularen na Danskem in v Nemčiji: Gunnar Gunnarsson je bil celo trikrat nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Na levo bi morali zaviti tudi do tretjega (ali četrtega) največjega slapa v deželi – Hengifoss (»viseči slap« - 118 metrov visok) in nekaterih manjših slapov. Tako zamudimo možnost, da bi preverili, če ta slap res buči tako glasno kot bi vzletal Boeing747.
V mestu Egilsstaðir "zašpilimo klobaso" - zaključimo krožno pot po Islandiji. Po lokalni cesti se skozi naselje Eiðar zapeljemo ob 40 kilometrov dolgi reki Selfljót, ki teče iz jezera Helluvatn in nekaterih drugih, predvsem pa je znana po svojih meandrih in ugodnih možnostih za ribolov. Ustavimo se na kraju Kjarvalshvammur pred hišico, v kateri je nekaj časa bival eden največjih islandskih umetnikov Kjarval. Tu se odločimo ostati čez noč, ker pa je še zgodaj, nas hitro pritegnejo borovnice v strmini nad hišo, kasneje pa se povzpnemo čez skalni rob na planoto, po kateri vodi ozka stezica med resjem in borovnicami. Navzdol se odpirajo krasni razgledi na reko z meandri, nekaj pa nas zanima, kaj je na drugi strani roba. Eno uro hodimo, ovce nas radovedno opazujejo izza skal, na desni pa še vedno reka, ki vijuga med svetlozelenimi pokošenimi travniki z nešteto belimi balami trave in temnozelenimi njivami ovsa, vmes pa so še jezerca in ob cesti kmetija.
Spustimo se na cesto in odkorakamo nazaj k avtobusu, kjer mirno zaspimo.
Video
Ni komentarjev:
Objavite komentar