Na parkirišču pri slapu Seljalandsfoss stoji prijazna hišica s toaletnimi prostori, ki so celo ogrevani. Hvaležno izkoristimo to danost, zajtrkujemo, potem pa se napotimo proti slapu, ki pada preko klifov nekdanje obale 60 ali 65 metrov globoko.
Je eden od najbolj znanih slapov v Islandiji: zelo je slikovit in zato njegove fotografije najdemo v številnih knjigah in koledarjih. Napaja se iz ledenika Eyjafjallajökull. Posebna privlačnost je v tem, da se po stezici vzpneš in hodiš v ozadju slapa ter skozi tančico vode gledaš na zunanji svet. To naj bi bil tudi edini kraj na svetu, kjer ženska lahko zaprosi moškega. Nad njim reka dela tesen, s katero je povezana zgodba o trolki, ki naj bi se sem zatekla pred zvokom vaških zvonov. Pršeča voda nas malo poškropi, mi pa raziskujemo naprej: v bližini je še jama, kjer so se včasih zbirali parlamentarci,
med kampom in nekdanjo kmetijo pa najdemo stezo do še enega zanimivega slapa Gljúfrabúi. Ta se delno skriva za zagozdeno skalo, ob robu vode lahko ob ugodnem vodostaju pridemo pod njo čisto k slapu, ki s svojimi 40 metri bobni in škropi vse naokoli. Če je voda le previsoka, se je bolje povzpeti po strmini in slap občudovati od strani. Na vsak način pa je treba dobro paziti, ker je teren moker in spolzek.
Kar naprej do naslednjega slapa: ta je na reki Skógá, ki pada po skalah nekdanje morske obale. Na tej reki je več kot 20 slapov. Skógafoss je 25 metrov širok, 60 ali 62 metrov visok, je eden od največjih in najlepših slapov države. Na njem so pogoste mavrice, tudi dvojne. V votlini za njim naj bi prvi Viking Þrasi Þórólfsson zakopal zaklad. Na vzhodni strani se začne pot proti Þórsmörk-u, ki se potem nadaljuje do Landmannalaugarja. Mi se povzpnemo po 396 stopnicah do vrha slapa in lahko samo predvidevamo, kakšne lepote so na poti naprej.
Pol kilometra stran je Skógar ("Gozd"), ki je vasica z le 25 prebivalci, precej poškodovana pri izbruhu vulkana Eyjafjalla leta 2010. Znana je po muzeju na prostem »Byggðasafnið í Skógum«, ki je bil ustanovljen leta 1949. Zelene strehe iz travne ruše in stara arhitektura vasice ter hiše imenovane Torhof te popeljejo v pretekli čas - čas Vikingov. Muzej o prometu - velika dvorana je polna avtomobilov, čolnov in manjših letal, v večji hiši pa razstavljajo izdelke domače obrti, artefakte in umetnostne predmete. Tu sta še hiša in šola iz preteklega stoletja. Zanimivost: razstava pletenih kondomov iz ovčje volne. Ker imamo na poti še veliko zanimivosti, vasi in muzejev ne obiščemo. Ob cesti so prava polja lupin - volčjega boba.
Danes je dovolj vode v deževni obliki, pa jo gremo iskat še v trdi! Ledenik Sólheimajökull je jezik velikega ledenika Mýrdalsjökull, ki je četrti največji ledenik v Islandiji s površino 590 kvadratnih kilometrov. Pod 400 do 700 metri ledu leži vulkan Katla, ki je nazadnje bruhal leta 1918. Iz ledenika teče več rek. Od glavne ceste nas čaka pet kilometrov grbinaste ("bumpy") ceste, ki je res poskočna, potem pa 900 metrov pešačenja do ledenika. V dolini pod potjo plavajo kosi ledu, ki so pokriti z vulkanskim peskom.
Previdno stopamo po površini, ker pogosto ne veš, kje je zemlja in kje led, izogibamo se razpokam in ogledujemo moškega, ki dela v led stopnice. Verjetno bodo za razvajene turiste, razmišljamo. Seveda je na parkirišču izposoja opreme in ponudba vodenja po ledeniku. Nam je ta sprehod čisto dovolj, vrnemo se na glavno cesto in nadaljujemo vožnjo po lepi pokrajini z različno oblikovanimi hribi, vmes pa so pašniki z ovcami in konji.
Na tej južni obali Islandije je nekaj res zanimivih in lepih mest. Mednje gotovo sodi Dyrhólaey: zanimiv polotok, 120 metrov visok, star 80 tisoč let, ki je bil včasih mogoče otok, saj se imenuje "Vrata na gorati otok". Verjetno je nastal s podvodnim izbruhom lave, iz katere so izoblikovane različne tvorbe, tudi velikanski črni obok. Svetilnik je iz leta 1928: material so pripeljali s čolni in ga z vrvmi zvlekli gor. Poleti tu gnezdijo tudi njorke, ki so sposobne v kljunu obdržati do dvajset rib. Še vedno je skrivnost, kako zgrabijo novo ribo in ne spustijo prejšnjih. Ljudje še vedno pobirajo ptičja jajca, čeprav pravila to zelo omejujejo. Preko ožine se pripeljemo na parkirišče, od koder je lep sprehod v smeri urinega kazalca do svetilnika. Prej pa se je treba sprehoditi še po neposredni okolici, ki je divje, divje lepa s krasnimi razgledi.
Pogled nam uhaja na razgibano oblikovano obalo, ki jo bičajo mogočni valovi, pa na črno obalo proti kraju Vik, kjer se kažejo črni bazaltni stebri v morju, na drugi strani pa podobno obalo zaključuje skalni obok. Peš se napotimo proti svetilniku, avtobus pa lepo po cesti.
Vse bolj se nam odpirajo razgledi in končno stojimo na vrhu - to je najjužnejša točka dežele, pod nami pa mogočni skalni obok, ki ima ob sebi še manjšega. Pri avtobusu razpnemo ponjavo za streho in skuhamo kosilo, s svojo dobro voljo pa razženemo oblake in kmalu posije sonce. Poslovimo se od s soncem obsijanega oboka in s pesmijo in plesom odpeljemo proti Viku.
Vik je je najjužnejša in najbolj samotna vas na Islandiji, saj 70 km okoli nje ni večjega naselja. Ima samo 300 prebivalcev, vendar je pomembno izhodišče za ledenik Mýrdalsjökull in ima po mnenju ameriške revije Islands Magazine eno najlepših plaž na Zemlji.
Lepa črna plaža s črnimi bazaltnimi stebri v morju, imenovanimi Reynisdrangar, je vredna ogleda. Le ti naj bi bili po ljudskem verovanju troli (škrati), ki niso mogli pristati s trojambrno ladjo pred zoro, zato so bili spremenjeni v stebre. Stebri so visoki do 66 metrov in so gnezdišča za ptice. Bližnje gorovje Reynisfjall je znano v ornitoloških krogih, saj tu v poletnih mesecih gnezdi ogromno ptic, predvsem ptica puffin (njorka, mormon). Ob lepem vremenu je krasen sprehod ob obali. Ker leži vasica Vik tik pod ledenikom Mýrdalsjökull, katerega vrh je aktivni vulkan Katla, se prebivalci bojijo, da bo ob izbruhu vas poplavila voda iz talečega se ledenika. Zato se redno urijo, da na prvi znak preplaha pohitijo na najvišjo ležečo točko – to je vaška cerkev, ker so prepričani, da bo samo ta stavba preživela tako veliko poplavo. Tudi mi se sprehodimo po sončni plaži, si naberemo črne ploščate kamne in v trgovini nakupimo spominke.
Mýrdalssandur je peščena puščava vzhodno od Vika (700 kvadratnih kilometrov). Več ledeniških poplav, ki so sledile izbruhu Katle, je uničilo kmetije in vegetacijo, tudi gozdove. Tu naj bi gospodarili duhovi mornarjev, ki so svoja življenja izgubili v brodolomih na tej obali.
Del puščave je Laufskálavarða, kjer je v desetem stoletju izbruh lave uničil kmetijo s tem imenom. Popotniki so tu začeli zlagati kamne za srečno pot. Cestna služba je pripeljala zalogo kamenčkov za moderne turiste, vendar še vedno težko najdeš kakšnega prostega, da bi zgradil svoj kupček. Na levi strani se vrsti cela veriga ledenikov, ob cesti pa kamni, porasli z mahom.
Kirkjubæjarklaustur je vas z okoli 300 prebivalci, edino mesto za preskrbo med kraji Vik in Höfn. To je zelena oaza sredi vulkanske puščave, ki jo je izoblikoval izbruh kraterja Laki leta 1783, ki je trajal kar deset mesecev. Razlilo se je 30 milijard ton lave in trikrat toliko žveplene kisline, tu je bil še škodljiv plin, ki je pobil petino prebivalcev in polovico živine. Cele naselbine je odnesla povodenj, ljudje iz te vasi pa so se zatekli v cerkev in se rešili pred lavo. Danes na temeljih stare cerkve stoji moderna spominska kapela iz leta 1974, krater Laki pa miruje. Prvi naseljenci tu so bili irski menihi, ki so pobegnili pred Vikingi, prej pa na njih pritegnili prekletstvo. Ime kraja govori o samostanu, ki so ga leta 1186 tu postavile benediktinske nune, in je obstajal vse do reformacije leta 1550. Ni bil ravno zgledna ustanova: dve nuni so zažgali na grmadi. Prva naj bi se spečala z vragom, druga pa bogokletno govorila o papežu. Malo stran so živeli menihi, opat in menihi so pogosto šli obiskat mater prednico ter nune. Ob neki priložnosti so tudi prenočili. Sredi noči je mati prednica šla z lučjo preverit, kako se obnašajo nune. V eni celici je zalotila meniha in nuno, da spita skupaj. Prednica je že hotela ukoriti nuno, ko jo je ta vprašala: "Kaj pa imate na glavi, mati prednica?" Vsa zgrožena je mati prednica opazila, da si je na glavo poveznila opatove spodnje hlače namesto svoje čepice. Omilila je svoj glas in komentirala, da smo vsi ljudje grešniki. Zgodbe o nunah povezujejo tudi jezero nad krajem (Systravatn - "Jezero sester"), kjer naj bi se ob kopanju dveh nun iz vodo pokazala roka z zlatim prstanom (po drugi verziji naj bi bil to zlat glavnik). Ko sta ga hoteli zgrabiti, ju je roka potegnila pod vodo in utopila.
Po nunah pa se imenuje tudi slap Systrafoss, ob katerem se je mogoče povzpeti do jezera in skal, kjer naj bi bili pokopani pregrešni nuni. Mi ga odkrijemo slučajno, ko iščemo Kirkjugólf ("Cerkvena tla"), naravna bazaltna tla v velikosti približno 80 kvadratnih metrov, kjer so heksagonalni bazaltni stebri v zemlji in se vidijo samo zgornje ploskve.
To področje je malo ven iz vasi.
Foss á Siðu je slap, ki je viden z glavne ceste, in za njega pravijo, da včasih veter nosi njegov curek vodoravno. Pod njim je nekaj hiš in zaprta pot do njegovega vznožja. Pa saj je tako najlepši pogled od daleč!
Že od daleč se nam kaže Lómagnúpur - gorski hrbet, ki doseže višino 764 metrov, njegova skoraj navpična sprednja stena pa je s 671 ali 688 metri najvišja v Islandiji. Sledi pusta ravnina, zadaj in na levi se kažejo ledeniki. Prevozimo tri dolge mostove (420, 376, 904 metre), pri drugem so ostanki starejših. Na parkirišču pri informativnih tablah in ostankih starega mosta večerjamo in ostanemo čez noč. Bi je to zanimiv in bogat dan:
Pet slapov al deset, kdo bi to prešteval;
ledenik z odprtimi usti v nas je zeval. Pa zakaj, pa zato ...
Obala ta, črna vsa, nam kamnov dosti nudi;
čeri, valovi in obok - malo se potrudi. Pa zakaj, pa zato ...
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar