Zbudimo se na tistem vetrovnem kraju na začetku rezervata, kjer smo imeli pred dvema dnevoma kosilo. Samo, da je danes še bolj mrzlo in še bolj piha. Nekdo pravi, da tako piha, da smo zapaženi kot star svinjak. Ni govora, da bi kaj skuhali, zajtrk je sadje s sladkarijami. Večina med vožnjo bere ali dremucka: so bili pač pičeni od "uveleka". V kraju Borgarnes izkoristimo bogato izbiro v trgovini Bonus in si privoščimo kavo v lokalu. Islandci spijejo veliko kave, v tem lokalu plačamo 430 kron (malo manj kot tri evre) za dvojni kapučino za sabo in ni bil slab. V večini trgovin, agencij in lokalov jemljejo tudi evre, le bankovci morajo biti. Po drugem najdaljšem mostu v državi se pripeljemo na drugo stran zaliva, potem pa nadaljujemo pot do zaliva Hvalfjörður (fjord kitov). Ime izhaja iz velikega števila kitov, ki so obiskali ta fjord in bili tam tudi ujeti. Do leta 1980 je bila tu največja kitolovna postaja na Islandiji. Z globino 84 m je najglobji fjord na Islandiji. Fjord je približno 30 km dolg in 5 km širok, pot okoli njega pa meri 62 kilometrov. Leta 1998 so zgradili 5762 m dolg predor Hvalfjarðargöngin, ki precej skrajša pot od mesta Reykjavík do mesta Borgarnes. Predor vodi do globine 165 metrov pod morsko gladino.
Zapeljemo se do konca fjorda, kjer je odcep za tri kilometre ceste do parkirišča in izhodišča pohodniške poti, ki vodi k slapu Glymur. Ta je s 196 metri dolgo časa veljal za najvišjega na Islandiji. Zdaj naj bi bil najvišji slap iz ledenika Morsárjökull v Narodnem parku Skaftafell, oblikovan leta 2011 (230 metrov).
Rahlo prši, zato si nadenemo vetrovke, dežne plašče in pelerine ter pogumno stopimo na pot med nizkim drevjem in grmovjem. Slapove vidimo v strmini na desni, vendar ti niso pravi: naš cilj je nekje na levi. Zato sploh ne oklevamo, ko nas puščica usmeri v levo, beli znaki pa so tudi na desno. Vzpenjamo se po občasno spolzki poti, na desni pa v dolini hrumi reka.
Že visoko na poti srečamo skupino iz Celja, ki nam pove, da sta poti do slapa po obeh straneh vode, da je s tiste preko lepši pogled na slap, s te pa skoraj ne. Mogoče pa je po njej priti nad slap in reko prečkati. Večina se obrne, le peščica pa pot nadaljuje, se sezuje, bosa prečka tudi do pol metra globoko vodo s spolzkimi kamni na dnu, in se po drugi strani vrne v dolino. Sama računam, da bi v dolini prečkala reko in šla do razgledišča na slap, ker pa vedno močneje dežuje, se vrnem k avtobusu. Po belih znakih je bilo res mogoče priti do reke in jo prečkati, vendar po okroglem bruno, držal pa si se lahko za tenko žico. Precej avanturistično!
V avtobusu nas čaka Milka s toplo enolončnico, s katero se pogrejemo, potem pa razobesimo vsa mokra oblačila.
Mi ob dveh uživamo zajtrk in kosilo,
veter pa masira nas: užitkov da obilo. Pa zakaj, pa zato ....
Velik slap, dve poti: curita voda, blato;
kdor po vodi brodil je, ima izkušnjo zlato. Pa zakaj, pa zato ...
Zvečer se premaknemo do parkirišča pred zgodovinskim krajem Þingvellir.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar