Zbudimo se na parkirišču pred Modro laguno, ki nas razočara: nima stranišč, le neke vrste garderobo, ki je seveda še zaprta. Prši in veter piha, mi pa se po zajtrku odpravimo še bolj v vodo. V najbolj znano, najbolj obiskano in največje ter najdražje geotermalno kopališče - zdravilišče na Islandiji. Značilna modra barva, po kateri je laguna dobila ime, je zaradi alg, rudnin in finega kremenčevega mulja, ki so v njej. Laguna je velika 5.000 kvadratnih metrov s šest milijoni litrov geotermalne vode, ki se zamenja vsakih 40 ur. Laguna se napaja z vodo iz bližnje geotermalne elektrarne Svartsengi. Vročo vodo (240°C) črpajo iz globine dveh kilometrov v bližini lave in jo uporabljajo za poganjanje turbin, ki proizvajajo električno energijo. Toplo vodo izkoristijo še kot »odpadek« za ogrevanje lagune, ki ima temperaturo od 37 do 42 °C in naj bi bila pravi eliksir mladosti. Topla voda je bogata z mineralnimi solmi, silicijem in žveplom, zato kopanje v Modri laguni pomaga ljudem, ki trpijo zaradi kožnih bolezni (na primer luskavica). Imajo kopališče, kopeli, savno, blatne obloge, slap. Garderobe in drugi prostori so res lepo urejeni, zapestnice za vstop so še vedno slovenske izdelave. Čeprav se nas gre kopat le polovica - enajst ljudi, nam vseeno po nekaj dogovarjanja odobrijo deset procentov popusta za skupino (navadno je to 20 oseb) in plačamo 36 evrov po glavi. Seveda to velja za cel dan, mi pa bomo tu le par ur. Tudi tu prosijo, da se kopalci dobro in z milom goli stuširajo, ker vode ne klorirajo. Tako je v vseh geotermalnih bazenih po državi. Pod streho je le manjši bazenček s slapom, ostalo je pod milim nebom. Kopališče je oblikovano zelo razgibano, na voljo so različne savne, največ zabave pa je ob mazanju z belim peskom. Za pijače je manjši šank, kjer vam zapitek elektronsko vnesejo na zapestnico, in znesek potem poravnate ob izhodu.
Po uživanju v vodi se sprehodimo še po poslopju, s terase fotografiramo kopališče in elektrarno v ozadju, v trgovini s kremami in serumi za pomladitev in utrditev kože pa se ne zadržujemo predolgo.
Naprej nas pot vodi proti Reykjaviku, ob katerem se nekateri zlobno sprašujejo ali je to naselje preveliko za vas ali premajhno za mesto. V Evropi je to najbolj severno glavno mesto nedaleč od polarnega kroga s 198.000 tisoč prebivalci (dve tretjini vseh prebivalcev). Pozimi je svetlo le štiri ure, poleti pa so noči skoraj povsem svetle. Na rtu Ingolfshöfdi se je leta 874 izkrcal prvi islandski naseljenec Viking Ingólfr Arnarson. Od takrat se je otok pričel uradno imenovati Islandija. Ko je Ingólfr Arnarson našel tople vrelce, je poleg njih zgradil svojo domačijo. Mesto je imenoval Reykjavík – »Zaliv v dimu« zaradi dima vročih vrelcev. To je bil začetek nastanka glavnega mesta Reykjavik. Do 18. stoletja le nekaj kmetij, kasneje razvoj ob tkalnici in vrvarni, leta 1786 postane pomemben kot trgovska postojanka, na začetku 20. stoletja okrog 5.000 prebivalcev, hiter napredek po drugi svetovni vojni. Danes je administrativno, kulturno in gospodarsko središče države.
Reykjavik si najprej ogledamo od zgoraj. Restavracija Perlan (Biser) z razgledno ploščadjo in trgovinami je zgrajena na šestih ogromnih tankih za shranjevanje vroče vode iz vročih vrelcev. Vsak tank vsebuje 4 milijone litrov vode – povprečne temperature 85 stopinj. Vodo uporabljajo v kopalnicah in za gretje hiš v Reykjaviku. Geotermalna toplota je za Islandce najpomembnejši vir, ki zagotavlja poceni, zanesljivo in naravovarstveno neoporečno energijo. Prvi poskusi uporabiti to vodo so bili že leta 1755, v Reykjaviku so začeli vrtati leta 1928, najgloblja vrtina je dosegla 246 metrov. Danes okrog 70 vrtin oskrbuje področje glavnega mesta z vročo vodo. Globina vrtin je od 500 do 2000 metrov, ena vrtina pa celo 3 kilometre. Prvi tank so zgradili leta 1939, restavracija je bila zgrajena leta 1991 in postala ena od znamenitosti Reykjavika na 61 metrov nadmorske višine. Zaradi posebne tehnologije in materialov je zgradba zelo akustična. Višina: 25,7 metrov, prostornina: 20.000 kubičnih metrov, 1.176 šip, 1.900 notranjih luči, 942 žarnic za »zvezdno nebo« v kupoli, 12 kilometrov električnih kablov in 37 kilometrov kablov za zvočni sistem. Vizijo o zgradbi je imel umetnik Johannes Kjarval že leta 1930. Stekleno kupolo podpira votlo kovinsko podporje, skozi katerega teče pozimi topla voda, poleti pa mrzla. Tako je skozi celo leto v zgradbi prijetna temperatura. Vikinški muzej z voščenimi lutkami Sagamuseum na zanimiv način na temo islandskih sag predstavlja islandsko zgodovino v enem izmed tankov. Na hribu, kjer stoji Perlan, so posadili več kot 176.000 dreves: tu so prijetne sprehajalne steze in možnost kolesarjenja. Vse to z razgledne ploščadi lepo vidimo, pa tudi mesto z glavno cerkvijo in stolpom Smáratorg Tower - 20 nadstropij velik stolp s pisarnami, restavracijami in prodajalnami, Esja - 914 metrov visoka vzpetina nad mestom, ki je popularno za hribolazce, pa se skriva v megli.
24. avgusta je v mestu maraton, zato imamo kar nekaj težav pri vožnji, še težje pa je najti parkirni prostor. Končno parkiramo za trgovino Bonus pri starem pristanišču in se peš napotimo v središče. Po ulicah vrvi od ljudi, nič jih ne moti rahlo pršenje, dežnikov skoraj ne vidiš. Na različnih mestih so prizorišča z različno glasbo, zabavnimi prireditvami, programi za otroke.
Ker je poleg dolgega, krajšega in otroškega maratona na sporedu tudi smešni, vidimo po mestu veliko kostumiranih tekačev. V stari ribarnici so postavili The Iceland Expo Pavillion: napravljen je bil za svetovno razstavo v Shanghai-ju leta 2010 in postavljen tudi na knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2011. Ogled 15-minutnega filma s predstavitvijo Islandije ponujajo za deset evrov.
Hodimo mimo moderne stavbe Harpa v pristanišču, ki so jo odprli maja 2011 in ima koncertno dvorano in konferenčni center s stekleno fasado, umetnik - Olafur Eliasson. To je sedež opere in islandskega simfoničnega orkestra. Stavba ima tako skupaj štiri dvorane, največja je s 1.800 sedeži, več manjših dvoran in obsežen razstaviščni prostor.
Na obali se slikamo ob jekleni kreaciji Sun Voyager, ki je podobna vikinški ladji, potem pa povzpnemo do cerkve Hallgrímskirkja, ki spominja na kos vulkanskega bazalta.
Gradili so jo od 1940 do 1974, s 75 metrov visokega stolpa, ki je najvišji cerkveni stolp v Islandiji, je lep razgled. Imenuje se po Hallgrímuru Péturssonu, najbolj znanemu islandskemu pesniku. Orgle, ki so jih dokončali decembra 1992, imajo 5.275 piščali, visoke so 15 metrov in tehtajo 25 ton. Ob času našega obiska je v cerkvi koncert otroškega zbora, ki mu vsaj za nekaj trenutkov prisluhnemo. Pred cerkvijo stoji kip prvega Evropejca, ki je odkril Ameriko. To je bil Leifur Eiriksson (približno 970 – približno 1020). Pristal naj bi na obalah »Novega sveta« leta 1.000, toje 500 let pred Krištofom Kolumbom. Kip, ki ga je oblikoval Alexander Stirling Calder, je bil darilo Združenih držav leta 1930 ob tisoči obletnici ustanovitve islandskega parlamenta.
Tri pohodnice se odpravimo iskat Red Rock Cinema, ki ima na sporedu The Volcano Show – film o vulkanih. Soavtor filmov Villi Knudsen predstavlja v prvi uri vse izbruhe vulkanov od leta 1947, druga ura je namenjana natančni predstavitvi izbruhov na Heimaeyu in Surtseyu. Ujamemo del predstave, za pogovor z ostarelim Villijem pa ni časa.
Nekaj časa je ostalo še za staro mesto okrog naravnega jezera z geotermalnim gretjem Tjörn - Tjörnin (»Ribnik«), ki je idealno mesto za sprehode in opazovanje ptic (race, gosi, labodi). Otroci pa imajo posebno zabavo pri hoji v velikih plastičnih balonih na vodi. Tu sta moderna mestna hiša Raðhus iz leta 1980 (vprašanje, če se vključuje v okolje) in parlament Alþingishus. Najstarejši parlament na svetu, ki ima začetke v letu 930, ima zdaj sedež v eni nastarejših kamnitih zgradb v Islandiji. V gimnazijo v bližini sta hodila dva nobelovca: Halldor Laxness (leta 1955 za literaturo) in Niels Finsen (1903 za medicino). Ko vse to obhodimo, se vrnemo k avtobusu, kjer pomagamo pripraviti kosilo.
Ko se poslavljamo od tega simpatičnega glavnega mesta, se peljemo mimo hiše Höfði, v kateri sta se leta 1986 sestala ameriški predsednik Ronald Reagan in njegov ruski kolega Mihael Gorbačov na zgodovinskem srečanju, ki je pomenil konec hladne vojne med obema velesilama. Zgrajena je bila leta 1909 in jo smatrajo za eno najlepših in zgodovinsko najbolj pomembnih zgradb na področju Reykjavika. Japonski milijonar je celo doma dal narediti natančni posnetek te hiše. Včasih je bila to hiša francoskega konzula, med gosti pa so bili tudi angleška kraljica, Winston Churchilll in Marlene Dietrich. Nekdanji britanski konzul je odkril, da je v hiši duh »Bela gospa«, zato so hišo prodali. Sedaj je v lasti mesta Reykjavik in jo uporabljajo za uradne sprejeme in srečanja.
Na načrtu mesta poiščemo tudi Laugardalshöll, ki je pokrita športna arena s kapaciteto 5.500 ljudi za različne športe (rokomet), je pa tudi največja koncertno prizorišče za 11 tisoč ljudi in mesto za različne dogodke. Najbolj je znana po Svetovnem šahovskem prvenstvu leta 1972 in partiji stoletja med Bobby Fischerjem in Borisom Spasskyjem, ki se je končala s porazom Rusa in to je pomenilo tudi konec 24-letne prevlade Rusov na področju šaha. Drugi pomembni dogodek v areni je bil »Narodna skupščina« - prvi korak v procesu ustavne reforme. Zbralo se je tisoč državljanov, izbranih naključno, v enem dnevu so sestavili dokument z glavnimi principi islandskega naroda. To je bilo šestega novembra 2010.
Zunaj še kar prši, ko se vozimo skozi Hveragerði - mestece z 2500 prebivalci in državno vrtnarsko šolo. Skozenj teče reka Varma in je znano po geotermalni aktivnosti ter po zelo pogostih manjših potresih bližnjega vulkana Hengill (803 m). Geotermalno polje je kar v središču mesta: lahko kupiš jajce in ga skuhaš v vrelcu. Na severnem obrobju mesta, na vhodu v dolino Ölfusdalur, je majhen, redko bruhajoči gejzir Grýla, na poti v dolino Gufudalur pa neprekinjeno bruhajoči gejzir Leppalúði, ki dosega višino 10-12 metrov. Ta je bil napravljen umetno: vrtina. Blizu mesta je dolina Reykjadalur z gejziri, blatnimi vrelci, toplo reko za kopanje, pohodniškim potmi, parkiriščem. Na južnem koncu mesta je majhno pristanišče Þorlákshöfn, izhodišče za trajekt na Vestmanske otoke. Zemeljska skorja je tako plitka, da v vrtovih nekaterih hiš izhaja iz zemlje vulkanska para. Ogledamo si lahko geotermalna območja s številnimi izviri tople vode in fumarolami (blatni vrelci). Lokalni bazen ima naravno parno savno. Prebivalci se preživljajo z rastlinjaki, ki jih ogrevajo z vročo vodo iz vulkanskih vročih vrelcev. Pod steklom gojijo rože, zelenjavo in vse vrste sadja, vključno z bananami. Mi bi hoteli kakšen rastlinjak tudi obiskati in kaj kupiti, pa te možnosti ni. Vse pridelano prodajo trgovinam preko zadruge. Je pa zanimivo videti oranžno osvetljene rastlinjake v večernem mraku.
Utaborimo se na parkirišči pri slapu Seljalandfoss.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar