Zbudimo se v hladno jutro: samo ena stopinja, ki jo mi, vajeni poletnih temperatur, občutimo kot minus deset.
Ko se vozimo proti HÓLARju, vidimo slano po travnikih. Danes je to kmetijski šolski center, včasih pa škofovski sedež v dolini Hjatadalur. Skoraj sedem stoletij je bil episkopalni, kulturni in izobraževalni center za severni del Islandije (1106 – 1798). Sedanja cerkev je bila zgrajena v 18. stoletju in je najstarejša kamnita cerkev v Islandiji. Veliko slavnih škofov je delovalo tu, med njimi je bil najbolj pomemben Guðbrandur Þorláksson, ki je tiskal prvo islandsko biblijo, kar je bilo odločilno za ohranitev islandskega jezika. Ogledamo si lahko hišo s streho iz travne ruše in zelo lepo urejeno poslopje - repliko škofovskega sedeža iz 13. stoletja, ki nudi tudi računalniški prikaz zgodovine. Šola, cerkev in muzej pa so še zaprti, očitno začenjamo mi svoje oglede prezgodaj.
Zima je, treseš se, a kmetija vabi,
šola pa še mirno spi, turistov nič ne rabi. Pa zakaj, pa zato ...
Za pohodnike od tu do Dalvika na drugi strani polotoka poteka težka pešpot preko hribov, za katero si je treba rezervirati dva dni.
Zima je, treseš se, a kmetija vabi,
šola pa še mirno spi, turistov nič ne rabi. Pa zakaj, pa zato ...
Za pohodnike od tu do Dalvika na drugi strani polotoka poteka težka pešpot preko hribov, za katero si je treba rezervirati dva dni.
Valovi, ki butajo ob obalo in so prinesli celo hlod, nas pritegnejo pred mestom Sauðárkrókur, ki ima okrog 2500 prebivalcev in prehrambeno industrijo. Na produ Milka najde 500 islandskih kron, kar je cele tri evre. Na samopostrežni bencinski črpalki načrpamo predvsem vodo, pri spomeniku konja s cvetličnimi gredami pa vidimo prvi primer vandalizma v tej deželi: izpuljene rože in odvržene pločevinke.
Naš naslednji postanek je v muzeju narodne dediščine Skagafjörđur Heritage Museum GLAUMBAER. Na tej kmetiji so ljudje živeli že v 11. stoletju, do časa reformacije (16. stoletje) je bila v privatni lasti, potem cerkveni (bivališče pastorja in njegove družine). To je bila tudi šola in dom za ostarele. Stavbe iz šote in travne ruše so iz 18. in 19. stoletja. Najstarejši del je kuhinja iz leta 1750. Nazadnje so tu ljudje stanovali leta 1947, zdaj je to muzej s prikazom, kako so ljudje živeli v 18. in 19. stoletju. Osrednji hodnik povezuje devet od trinajstih hiš, v vsakem prostoru je značilna oprema in orodje, oblačila, osebni predmeti. Blizu sta še dve leseni hiši, značilni za 19. stoletje. Cerkev so zgradili v letih 1925/26 in ima veliko stvari iz starejših lesenih. Pred njo je spomenik svetovni popotnici na prelomu 11. stoletja Guðríður Þorbjarnardóttir in njenemu sinu, ki je bil prvi Evropejec rojen v Ameriki - Snorri Þorfinnsson. Ko se je vrnil v Islandijo, je v Glaumbaeru zgradil cerkev. Leta 2002 so pri izkopavanjih v bližini našli ostanke bivališč (dolge vikinške hiše) izpred leta 1100. Izkopavanja so zaključili, ker so našli, kar so želeli: potrdilo o življenju Vikingov na tem področju. Nekaj kilometrov naprej našo pozornost vzbudi še VÍĐIMÝRARKIRKJA – privatna cerkvica s streho iz travne ruše, ki je služila le eni kmetiji.
Malo pred naseljem BLÖNDUÓS (850 prebivalcev) nas zagrabi želja po toplih tuših. Iz vodiča ugotovimo, da imajo kamp in bazen: kot naročeno za nas. Kamp se širi ob reki Blandi, nevarni, z močnimi tokovi, ki je zelo bogata z lososi (ulov 3 tisoč lososov v enem poletju). Poleg prostorov za kampiranje imajo tudi lične lesene hišice. Ko v recepciji razložimo naše želje, se nič ne čudijo, svoje lepo urejene sanitarije in tuše pa nam dajo na voljo zastonj. Kar ne moremo verjeti: tople vode, kolikor hočeš, tudi radiatorji so topli in primerni za sušenje. S Ksenijo pa želiva preizkusiti bazen. Tudi ta ni drag: za 500 kron (tri evre) bi lahko cel dan uživali v bazenu, dveh toplih kopelih in savni. Ker vode ne klorirajo, prosijo, da se uporabniki pred kopanjem namilijo in goli stuširajo. Garderobe so ločene po spolu, taka javna golota se jim ne zdi nič posebnega, me pa malo pogoljufava in vsaj delno ostaneva v kopalkah. Kopanje je v kopalkah in čas imava čisto po žensko ocenjevati modo: zastareli kroji se nama zdijo. Pred odhodom si postreževa še z zastonjsko kavo in jo mimo nove moderne cerkve ubereva spet k ostalim v kamp. Kosilo je kuhano, po njem pa imamo še malo časa za oglede kraja, ki je središče kmetijstva (mlekarstvo) in ribištva. Imajo golf igrišče, bolnico, trgovine, restavracije, pa tudi lepo otroško igrišče, ki ga tudi preizkusimo. Dokler še imamo živega katerega od staršev, smo še vedno otroci!
Kosilo je treba pokuriti in priliko dobimo s sprehodom ob kilometer dolgi in 40 do 50 metrov globoki tesni s slapovi KOLUGLJÚFUR, ki naj bi jo skopala trolka Kola. Še posebno je slikovit slap KOLUFOSSA.
Vinko nam želi pokazati še BORGARVIRKI, ki je večinoma naravna obrambna trdnjava na 177 metrov nadmorske višine (bazaltni vulkanski bok) iz prvih let islandske zgodovine (870 – 1030 našega štetja) z ostanki starih poslopij. Najprej so jo verjetno uporabljali za zavetišče živalim. To je eden prvih zaščitenih objektov v Islandiji (leta 1817), ki so ga obnovili v letih 1949/50. Ko se z avtobusom vzpenjamo po cesti proti trdnjavi, ženske zagledajo gobe in ne morejo si kaj, da jih ne bi šle nabirat.
Na zahodni strani polotoka Vatnsnes se ustavimo za opazovanje tjulnov in Vinko res enega opazi in fotografira. Več pa nas izkoristi stranišče, ki ga je postavil bližnji kmet kot edino javno stranišče na tem polotoku. Verjetno se je naveličal, da bi mu turisti kar kjerkoli gnojili zemljo.
Tuši so kar zastonj, bazen pa tud poceni,
tesen, gobe in okop, tjulenj se ne zmeni. Pa zakaj, pa zato ...
Tuši so kar zastonj, bazen pa tud poceni,
tesen, gobe in okop, tjulenj se ne zmeni. Pa zakaj, pa zato ...
Parkirni prostor najdemo nad skalami, hrumečim morjem in razporejevalnico ovc ter ob šumu morja sladko zaspimo.
Video:
Hólar - opravljanje diplom
Ni komentarjev:
Objavite komentar