Na parkirišču pri področju Þhingvellir, kar pomeni "parlamentarne ravnine", je že zgodaj zjutraj živahno, saj odkrijemo, da je v straniščih topla voda, pa še sušilci za roke s toplim zrakom. Vse to se da s pridom uporabiti za umivanje in urejanje naših teles in posode od včerajšnjega kosila, mogoče za pranje kakšnega dela garderobe ...
Pelerine, dežni plašči, anoraki - vse to pa visi na mogočih in nemogočih krajih, da se vsaj malo osuši.
Po zajtrku se korajžno odpravimo na oglede, čeprav občasno malo prši. Dolina, ki je narodni park od leta 1928, je najpomembnejša v islandski zgodovini, ker je bil tu leta 930 ustanovljen in deloval do leta 1798 Alþing, eden najstarejših parlamentov na svetu. Sestajal se je enkrat na leto – poleti za dva tedna, začetek na četrtek po 18. juniju. Nekateri iz vzhodnih fjordov so potovali tudi 17 dni, da so prišli na zasedanje. Vsak poglavar si je tu postavil svoj tabor. Zbrani so poslušali recitacije pravnih določil, ki jih je izvajal pravni govornik, izvoljen od poglavarjev. Reševali pa so tudi spore, pogosto z orožjem, in je bilo polje prepojeno s krvjo. Sodišče je zasedalo na skali, ki je danes označena z zastavo. Kriminalce so kaznovali in še vedno je mogoče v reki videti bazen, kjer so v vreči utopili ženske prestopnice, moške so navadno obglavili, prestopnike pa tudi obesili ali zažgali na grmadi. Za čarovništvo in krajo je bila predvidena smrtna kazen, za uboj pa ne, razen tak v spanju. Bližnjim je morilec lahko poravnal dejanje s plačilom. Poznali so tudi dve vrsti izobčenja: hišni zapor in izgon. Izobčenje za 20 let je bilo v bistvu enako smrti, saj te je lahko vsak tudi ubil. Še danes imajo v Islandiji zelo stroge zakone glede alkohola, drog, kajenja v javnih prostorih. Ob reki Öxará in jezeru Þingvallavatn (eno od dveh največjih v Islandiji - 84 kvadratnih kilometrov) je parlament odločal tudi o ključnih političnih vprašanjih zgodovine otoka. Tako so leta 1000 potrdili začetek krščanstva, v 12. stoletju priznali nadoblast Norvežanov, v 14. stoletju priključitev Danski, 17. junija 1944 pa proglasili neodvisnost republike Islandije. V parku je tudi poletna rezidenca ministrskega predsednika. Vidna je geološka prelomnica med severno-ameriško in evro-azijsko tektonsko ploščo, ki se odmikata 2 milimetra na leto.
Sprehodimo se ob bazenu za kaznovanje na reki, vzpnemo se na prostor, kjer je zasedal parlament, beremo informativne table in razmišljamo o teh davnih časih. Da čim bolj doživimo prelomnico, se sprehodimo po zajedi med grmovjem, kamenjem in blatom do jezera, potem pa se vračamo po peščeni potki ob redkih vikend hišicah do cerkvice in hiše ministrskega predsednika.
Ob dveh dolgih hlačah in dvojnih rokavih pod pelerino mi ni nič vroče, srečujemo pa tudi turiste v natikačih in kratkih hlačah. Saj je poletje, si gotovo mislijo. Ob devetih, ko se mi že vrnemo z ogleda, odprejo informativni center in dvignejo zastavo. Sploh je v tej deželi navada, da zastave ne visijo zunaj preko noči.
Na poti do gejzirov se peljemo skozi naselje Laugarvatn ob jezeru. Na vzpetini med zelenjem je zraslo naselje okrog 130 počitniških hišic, ki jih pred vetrom varujejo topoli. Tu je tudi samopostrežna bencinska črpalka, kjer pa Emanuel ne dobi potrdila, verjetno je zmanjkalo papirja. Pokličemo na navedeno številko za pomoč, vendar so informacije samo v nam nerazumljivi islandščini. Pomaga nam prijazna gospa v bližnjem gostišču, ki telefonira, potem pa obljubi, da bo vse uredila. In res: potrdilo dobijo prevozniki Vebrovi na dom. Ob gostišču je tudi bazen, vendar je ta in nekaj toplih kopeli ob njem brez vode že od bruhanja vulkana leta 2010, ko je bilo tu naokrog vse pokrito s pepelom. Gospa nam še razloži, da se tudi njena hčerka, ki živi na Westmannskih otokih, vedno izgovarja na ta pepel, če je kaj več prahu po njenem stanovanju.
Na področju doline Haukadalur je okrog štirideset vročih vrelcev, blatnih jezerc in fumarol. Geysir, ki je prvič omenjen leta 1294, je tem pojavom dal ime. Včasih je bruhal tudi 60 metrov visoko, sicer pa je pogostost odvisna od potresov in še česa. Umetno so včasih poskušali izzvati izbruh z milom ali gramozom. 40 metrov južneje bolj pogosto bruha Strokkur ("pinja", "kangla"): približno vsakih pet minut – 20 do 30 metrov visoko. Potresi aktivirajo gejzire tudi v bližnji zgodovini, recimo leta 2000. Zaradi gejzirov je dolina turistična atrakcija številka ena v Islandiji že od 18. stoletja. Povprečno sedem turistov na teden se opeče, ko testira temperaturo vode kljub vrvicam in opozorilom. Za nas Strokkur veliko bruha, izbruhi so celo dvojni, vendar jih je težko uloviti v posnetek. Drugače pa se pozna, da je to turistično zelo razvito področje tako imenovanega Zlatega kroga, h kateremu poleg gejzirov spadata še zgodovinsko pomembni Þhingvellir in slap Gullfoss. Razkošni hoteli, velik kamp, lepo urejene trgovine in restavracije, le turistične informacije so bolj skope in omejene le na to ozko področje.
Slap Gullfoss nas pozdravi v soncu s temperaturo zraka 17 stopinj. »Zlati slap« je v dveh stopnjah visok 32 metrov (11 in 21). Voda prihaja iz reke Hvitá (»Bela reka«), ki ima izvir pod ledenikom Langjökull. Pretok je od 80 do 140 kubičnih metrov na sekundo, največji do sedaj 2.000. Voda se izliva v kanjon: 70 metrov globok in 2,5 kilometrov dolg. V dvajsetem stoletju je bilo veliko poskusov za gradnjo hidroelektrarn. V tem času sta njegova lastnika Tómas Tómasson in Halldór Halldórsson slap dala v najem tujim investitorjem. Ti niso imeli dovolj denarja in slap je kupila država. Tudi ta je želela izrabiti reko, kar bi za vedno spremenilo slap. To se ni zgodilo in sedaj je slap zaščiten. Sigríður Tómasdóttir, hčerka Tómasa Tómassona, je bila odločena ohraniti slap: večkrat je šla protestirat v Reykjavik, grozila je celo, da se bo vrgla v slap. Nad slapom je zdaj njen spomenik. Obhodimo vse poti k slapu in nad njim ter uživamo v razgledih na to bogastvo pršeče vode. Tudi tu je pri višjem parkirišču bogato založena trgovina, kjer kupim zemljevid Landmannalaugarja, kakšnih informacij pa tudi tu ni mogoče dobiti. Ko starejši domačin vidi, da si ogledujemo zemljevid, nam da nekaj napotkov in zaupa misel: "Če ne najdeš tistega, kar iščeš, pač najdeš nekaj drugega!"
V vasi Reykholt, ki ima okrog sto prebivalcev in veliko rastlinjakov, iščemo paradižnik za kosilo. Sprašujem pred rastlinjakom, pa je odgovor negativen. Baje pa, da sem spraševala za krompir (potatoes) in ne paradižnik (tomatoes). Kaj pa pošiljajo spraševat mene, ki sploh ne maram paradižnika!
Zapeljemo se malo nazaj do slapov Faxa, napeljemo vrvi in obesimo sušit oblačila, na soncu pa razstavimo tudi mokro obutev. Pravi ciganski tabor, v katerem si skuhamo kosilo. Jožica in oba Jožeta dobro sodelujejo, kar eden od Jožetov komentira: "PA, DA NE BI MI JOŠKI SKUP DRŽAL!" Zakaj smo se že ob tem smejali? Kdo bi vedel?
Lepo napredujemo proti jugu, ko nas zamika še ogled nekdanjega vulkanskega kraterja z jezerom, ki je globoko sedem do 14 metrov. Imenuje se Kerið in je nekaj izjemnega: za obisk plačamo dva evra vstopnine, verjetno zato, ker je na privatnem zemljišču. Sicer za nobeno naravno znamenitost ni vstopnine in na nobenem parkirišču ob znamenitostih ni treba plačati za parkiranje. Živopisani bregovi se zrcalijo v vodi, v bližini je še več kraterjev, vmes pa površine mladega gozda. Res prija ta sprehod!
Do večera želimo biti v mestu Selfoss, kjer imamo za naslednji dan rezerviran terenski avtobus pri družinskem podjetju GT Travel. Začeli so leta 1962 s predelanim ameriškim rešilcem, ki so ga uporabili za šolske in delavske prevoze, podjetje pa obstaja od leta 1969. Danes je to prevozništvo s turistično agencijo in sestrsko firmo za vzdrževanje vozil, ki ima okrog 50 različnih vozil, same Mercedese. Spadajo med en procent islandskih firm, ki so pridobile naziv Najmočnejši v Islandiji leta 2012 (The Strongest in Iceland 2012). Njihovo značilno zeleno barvo je težko spregledati, Emanuel pa si terenska vozila tudi od bliže ogleda, saj se bo jutri preselil za volan enega izmed njih. V Bonusu nakupimo potrebno in se okrepimo s kavo, ki jo ob vhodu "častijo", dobrodošlo pa nam je tudi stranišče v trgovini, čeprav je navadno le eno. Začne deževati, mi pa mrzlično iščemo prostor za nočitev. Nazadnje pristanemo na bencinski črpalki, ki je odprta celo noč in njihove uslužbence "razveseljujemo" z obiski stranišča.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar